Page 86 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 86
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
tehniko, ki igra pomembno vlogo v strategiji managementa znanja, čeprav
projekti vodeni izključno s tako orientacijo in perspektivo ter negiranjem
strateškega vodenja in človeškega dejavnika, pogosto v praksi propadejo.
Znanje je izključno človeški vir, človek pa je sposoben, da ga ustvarja v po-
vezavi z informacijami, z uporabo izkušenj, novih idej, konceptov, intui-
cij, s povezavo z drugim znanjem, z izdajo rešitev in mnenj, s prevzema-
njem odgovornih akcij na podlagi znanja. Tehnologija se opazuje kot nujno
in obvezno sredstvo v upravljanju znanja definiranega na ta način. O tem
kakšna je in kolikšna je vloga informacijske-komunikacijske tehnologije v
literaturi obstajajo različna razumevanja.
Z definicijo osnovnih elementov managementa znanja in njihovim poj-
movanjem DNA managementa znanja, Michael Stankosky (2005) navaja
t. i. štiri stebre tega koncepta: vodenje (management), organizacijo, učenje
86 in tehnologijo. Avtor z obrazložitvijo uporabe tehnologije posebno pou-
darja pomen tehnologije, ki ima za cilj podporo in omogočanje strategije in
dejavnosti managementa znanja, še posebej tiste, ki podpirajo sodelovanje
in kodifikacijo strategije in funkcije managementa znanja.
Thomas Davenport in Laurence Prusak (2000) menita, da je mana-
gement znanja veliko več od tehnologije, kljub temu pa tehnologija (ali
»techknowledgy«, kot jo imenujeta) predstavlja pomemben del manage-
menta znanja. Osnovna naloga tehnologije, ki se uporablja v managementu
znanja, je, da omogoči, da bo znanje, ki se nahaja ali v umih posameznikov
ali v dokumentih, široko dostopno vsem v organizaciji. Avtorja (ibidem)
poudarjata, da je vloga ljudi v tehnologijah managementa znanja bistvene-
ga pomena za njihov uspeh.
Avtor Heejun Park (2005) meni, da hranjenje in delitev ter ustvarja-
nje znanja znotraj in med različnimi društvi znanja zahteva koordiniran
management in izmenjavo tihega in eksplicitnega znanja. Na podlagi na-
vedenih avtorjev omogoča tehnologija pretok eksplicitnega in tihega zna-
nja skozi štiri modele konverzije – socializacijo, eksternalizacijo, kombi-
nacijo in internalizacijo. Podjetja uporabljajo veliko število tehnologij da
bi maksimirala prednosti managementa znanja, vendar njihova uporaba ni
vedno uspešna. Pretirano izpostavljanje tehnologije, brez vgrajenih osta-
lih kritičnih elementov (npr. poslovne strategije in vodenja, organizacijske
strukture in učenja) lahko privede do neuspešne implementacije manage-
menta znanja (Park 2005).
Maier in Remus (2003, 62) ugotavljata, da se je teorija managemen-
ta znanja razvijala v dveh smereh. Prva veja se obrača k človeku, druga pa
k tehnologiji. Kovačič in Bosilj Vukšić (2005, 93) pa vidita izvor manage-
tehniko, ki igra pomembno vlogo v strategiji managementa znanja, čeprav
projekti vodeni izključno s tako orientacijo in perspektivo ter negiranjem
strateškega vodenja in človeškega dejavnika, pogosto v praksi propadejo.
Znanje je izključno človeški vir, človek pa je sposoben, da ga ustvarja v po-
vezavi z informacijami, z uporabo izkušenj, novih idej, konceptov, intui-
cij, s povezavo z drugim znanjem, z izdajo rešitev in mnenj, s prevzema-
njem odgovornih akcij na podlagi znanja. Tehnologija se opazuje kot nujno
in obvezno sredstvo v upravljanju znanja definiranega na ta način. O tem
kakšna je in kolikšna je vloga informacijske-komunikacijske tehnologije v
literaturi obstajajo različna razumevanja.
Z definicijo osnovnih elementov managementa znanja in njihovim poj-
movanjem DNA managementa znanja, Michael Stankosky (2005) navaja
t. i. štiri stebre tega koncepta: vodenje (management), organizacijo, učenje
86 in tehnologijo. Avtor z obrazložitvijo uporabe tehnologije posebno pou-
darja pomen tehnologije, ki ima za cilj podporo in omogočanje strategije in
dejavnosti managementa znanja, še posebej tiste, ki podpirajo sodelovanje
in kodifikacijo strategije in funkcije managementa znanja.
Thomas Davenport in Laurence Prusak (2000) menita, da je mana-
gement znanja veliko več od tehnologije, kljub temu pa tehnologija (ali
»techknowledgy«, kot jo imenujeta) predstavlja pomemben del manage-
menta znanja. Osnovna naloga tehnologije, ki se uporablja v managementu
znanja, je, da omogoči, da bo znanje, ki se nahaja ali v umih posameznikov
ali v dokumentih, široko dostopno vsem v organizaciji. Avtorja (ibidem)
poudarjata, da je vloga ljudi v tehnologijah managementa znanja bistvene-
ga pomena za njihov uspeh.
Avtor Heejun Park (2005) meni, da hranjenje in delitev ter ustvarja-
nje znanja znotraj in med različnimi društvi znanja zahteva koordiniran
management in izmenjavo tihega in eksplicitnega znanja. Na podlagi na-
vedenih avtorjev omogoča tehnologija pretok eksplicitnega in tihega zna-
nja skozi štiri modele konverzije – socializacijo, eksternalizacijo, kombi-
nacijo in internalizacijo. Podjetja uporabljajo veliko število tehnologij da
bi maksimirala prednosti managementa znanja, vendar njihova uporaba ni
vedno uspešna. Pretirano izpostavljanje tehnologije, brez vgrajenih osta-
lih kritičnih elementov (npr. poslovne strategije in vodenja, organizacijske
strukture in učenja) lahko privede do neuspešne implementacije manage-
menta znanja (Park 2005).
Maier in Remus (2003, 62) ugotavljata, da se je teorija managemen-
ta znanja razvijala v dveh smereh. Prva veja se obrača k človeku, druga pa
k tehnologiji. Kovačič in Bosilj Vukšić (2005, 93) pa vidita izvor manage-
