Page 61 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 61
Zunanji deležniki v nevladnih organizacijah 5.3
zmanjšale. Ostrower (2007) ugotavlja, da državno financiranje po-
veča možnosti za sodelovanje odjemalcev pri oblikovanju politik,
npr. lokalne politike in zavzemanju za ranljive ciljne skupine. Su-
árez (2011) se strinja, da zaradi večjega državnega financiranja do-
stikrat prihaja do profesionalizacije nevladnih organizacij. Pritisk
profesionalizacije potisne nevladno organizacijo stran od dejanskih
potreb. Tako se manj časa porabi za poslušanje potreb uporabni-
kov in strank ter spodbujanje sodelovanja pri oblikovanju politik.
Guo (2007) meni, da zaradi prijav na državne razpise člani uprav-
nih odborov porabijo manj časa za spremljanje delovanje odbora
in delovanja nevladne organizacije, kar ogroža kakovost delovanja.
Po Nowland-Foremanu (1998) pa državno financiranje vodi tudi do
zmanjšanja podpore prostovoljcev v organizaciji na lokalni ravni.
Wellens in Jegers (2014b, 939) sta nakazala na dejstvo, da rezul-
tati več študij kažejo pozitivne učinke, ki jih ima lahko udeležba upo-
rabnikov nevladnih organizacij v sami nevladni organizaciji, da de-
jansko sodelujejo pri razvoju politik. Ti pozitivni učinki se lahko ka-
žejo kot povečana učinkovitost opravljene storitve, olajšano uresni-
čevanje organizacijskih ciljev, večja legitimnost, izboljšana zaveza-
nost med člani upravnega odbora, občutek koristnosti, večja samo-
zavest, učenje novih stvari, povečan družbeni kapital ter izboljšana
kakovost prejetih storitev. Packard (2010) v svoji raziskavi ugotav-
lja, da je treba prejemnike storitev nevladnih organizacij vključiti k
sooblikovanju organizacijske politike. Osredotočil se je na to, kako
različni deležniki dojemajo organizacijsko uspešnost. V raziskavi je
med osebjem 14 programov nevladnih organizacij v Združenih drža-
vah Amerike ugotovil, da je zadovoljstvo strank veljaven način oce-
njevanja organizacijske uspešnosti. Prav tako McDonald in Sherry
(2010) ugotavljata, da prejemniki storitev nevladnih organizacij oce-
njujejo učinkovitost njihovih upravnih odborov, tako po finančnih
kot nefinančnih merilih. Kot kaže, jim je zelo pomemben občutek
vključenosti, v sorazmerju z uspešnostjo nevladne organizacije »na
terenu«.
Suárez (2011) v eni izmed raziskav dokazuje, da imajo profesio-
nalizirane nevladne organizacije, ki gredo v partnerstvo z drugimi
organizacijami, večjo verjetnost, da pridobijo državno financiranje.
59
zmanjšale. Ostrower (2007) ugotavlja, da državno financiranje po-
veča možnosti za sodelovanje odjemalcev pri oblikovanju politik,
npr. lokalne politike in zavzemanju za ranljive ciljne skupine. Su-
árez (2011) se strinja, da zaradi večjega državnega financiranja do-
stikrat prihaja do profesionalizacije nevladnih organizacij. Pritisk
profesionalizacije potisne nevladno organizacijo stran od dejanskih
potreb. Tako se manj časa porabi za poslušanje potreb uporabni-
kov in strank ter spodbujanje sodelovanja pri oblikovanju politik.
Guo (2007) meni, da zaradi prijav na državne razpise člani uprav-
nih odborov porabijo manj časa za spremljanje delovanje odbora
in delovanja nevladne organizacije, kar ogroža kakovost delovanja.
Po Nowland-Foremanu (1998) pa državno financiranje vodi tudi do
zmanjšanja podpore prostovoljcev v organizaciji na lokalni ravni.
Wellens in Jegers (2014b, 939) sta nakazala na dejstvo, da rezul-
tati več študij kažejo pozitivne učinke, ki jih ima lahko udeležba upo-
rabnikov nevladnih organizacij v sami nevladni organizaciji, da de-
jansko sodelujejo pri razvoju politik. Ti pozitivni učinki se lahko ka-
žejo kot povečana učinkovitost opravljene storitve, olajšano uresni-
čevanje organizacijskih ciljev, večja legitimnost, izboljšana zaveza-
nost med člani upravnega odbora, občutek koristnosti, večja samo-
zavest, učenje novih stvari, povečan družbeni kapital ter izboljšana
kakovost prejetih storitev. Packard (2010) v svoji raziskavi ugotav-
lja, da je treba prejemnike storitev nevladnih organizacij vključiti k
sooblikovanju organizacijske politike. Osredotočil se je na to, kako
različni deležniki dojemajo organizacijsko uspešnost. V raziskavi je
med osebjem 14 programov nevladnih organizacij v Združenih drža-
vah Amerike ugotovil, da je zadovoljstvo strank veljaven način oce-
njevanja organizacijske uspešnosti. Prav tako McDonald in Sherry
(2010) ugotavljata, da prejemniki storitev nevladnih organizacij oce-
njujejo učinkovitost njihovih upravnih odborov, tako po finančnih
kot nefinančnih merilih. Kot kaže, jim je zelo pomemben občutek
vključenosti, v sorazmerju z uspešnostjo nevladne organizacije »na
terenu«.
Suárez (2011) v eni izmed raziskav dokazuje, da imajo profesio-
nalizirane nevladne organizacije, ki gredo v partnerstvo z drugimi
organizacijami, večjo verjetnost, da pridobijo državno financiranje.
59
