Page 66 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 66
5 Deležniki in interesi v nevladnih organizacijah
neprofitnega sektorja v javnosti večja. Ta model poudarja, da morajo
biti učinki programa ali storitve v neposrednem interesu in skrbi za
uporabnike ter odjemalce storitve, pri čemer se učinki programa ali
storitve merijo z rezultati oz. kazalniki.
Osredotočenje na uporabnike ter skupnostno osredotočeni učinki
in rezultati sta dva poglavitna razloga, ki lahko varujeta neprofitne
organizacije, da se ne osredotočajo na rezultate, ki spodbujajo preži-
vetje organizacije. Zato sta Standerfer in Schafer (2011) razvila mo-
del, ki obsega vse prej naštete ugotovitve, in združila modela Can-
dlerja in Dumonta (2010) ter Lampkinove et al. (2006). Ta model
upošteva logiko modela Candlerja in Dumonta (2010) kot odgovor-
nost komu in za kaj, vendar izpusti razdelitev te med posledično in
proceduralno. Izpusti tudi logiko merjenja vhodov v organizacijo in
izhodov iz organizacije, ki jo nadomestijo učinki in kazalniki.
Standerfer in Schafer (2011, 12) pravita, da je oblikovanje takega
modela odgovornosti nujno, saj ta omogoča avtonomijo pri razvoju
in se odraža na učinkih programov posameznih neprofitnih organi-
zacij. Prav tako zagotavlja postopke za uveljavljanje zunanjega nad-
zora organizacijske uspešnosti. Oba načina se zdita primerna za za-
ščito, da se neprofitne organizacije ne oddaljijo od svojega poslan-
stva oz. da na drugi strani ne zapravljajo donatorskih sredstev, ne
glede na to, ali to delajo namerno ali nenamerno.
Opisanim modelom odgovornosti je skupna odzivnost na različna
pričakovanja deležnikov. Monografija odgovornost opredeljuje kot
odzivnost na različna pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja manage-
ment v nevladnih organizacijah, saj menimo, da imajo managerji v
nevladnih organizacijah še posebno mesto pri odzivnosti na priča-
kovanja deležnikov in so ključni pri doseganju uspešnosti nevladne
organizacije.
64
neprofitnega sektorja v javnosti večja. Ta model poudarja, da morajo
biti učinki programa ali storitve v neposrednem interesu in skrbi za
uporabnike ter odjemalce storitve, pri čemer se učinki programa ali
storitve merijo z rezultati oz. kazalniki.
Osredotočenje na uporabnike ter skupnostno osredotočeni učinki
in rezultati sta dva poglavitna razloga, ki lahko varujeta neprofitne
organizacije, da se ne osredotočajo na rezultate, ki spodbujajo preži-
vetje organizacije. Zato sta Standerfer in Schafer (2011) razvila mo-
del, ki obsega vse prej naštete ugotovitve, in združila modela Can-
dlerja in Dumonta (2010) ter Lampkinove et al. (2006). Ta model
upošteva logiko modela Candlerja in Dumonta (2010) kot odgovor-
nost komu in za kaj, vendar izpusti razdelitev te med posledično in
proceduralno. Izpusti tudi logiko merjenja vhodov v organizacijo in
izhodov iz organizacije, ki jo nadomestijo učinki in kazalniki.
Standerfer in Schafer (2011, 12) pravita, da je oblikovanje takega
modela odgovornosti nujno, saj ta omogoča avtonomijo pri razvoju
in se odraža na učinkih programov posameznih neprofitnih organi-
zacij. Prav tako zagotavlja postopke za uveljavljanje zunanjega nad-
zora organizacijske uspešnosti. Oba načina se zdita primerna za za-
ščito, da se neprofitne organizacije ne oddaljijo od svojega poslan-
stva oz. da na drugi strani ne zapravljajo donatorskih sredstev, ne
glede na to, ali to delajo namerno ali nenamerno.
Opisanim modelom odgovornosti je skupna odzivnost na različna
pričakovanja deležnikov. Monografija odgovornost opredeljuje kot
odzivnost na različna pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja manage-
ment v nevladnih organizacijah, saj menimo, da imajo managerji v
nevladnih organizacijah še posebno mesto pri odzivnosti na priča-
kovanja deležnikov in so ključni pri doseganju uspešnosti nevladne
organizacije.
64
