Page 62 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 62
5 Deležniki in interesi v nevladnih organizacijah
Vlade so tako bolj pripravljene financirati nevladne organizacije, ki
sodelujejo, saj s skupnimi močmi bistveno bolje rešujejo družbene
izzive.
Pogled zgolj na zunanje ali notranje okolje nevladne organizacije
dostikrat ne zadošča več, če si želimo ustvariti celotno sliko intere-
sov deležnikov oz. še posebno odgovornosti. Zato nam lahko poma-
gajo mnogi modeli, ki nam v poenostavljeni obliki prikazujejo inte-
rese različnih deležnikov na nevladne organizacije.
5.4 Modeli odgovornosti v nevladnih organizacijah
Standerfer in Schafer (2011, 2) v pregledu literature v zvezi z od-
govornostjo v neprofitnem sektorju ugotavljata, da razvoj večine
modelov odgovornosti v neprofitnih organizacijah izhaja iz predpo-
stavke, da na odgovornost vplivajo bodisi zunanji pritiski bodisi no-
tranja motivacija managerjev, da opravijo »dobro delo«.
Ta delitev izhaja iz dveh prej omenjenih teorij, in sicer iz agen-
cijske in skrbniške teorije. Eisenhardt (1989), Heinfeldt in Curcio
(1997), Shapiro (2005) ter Miller in Sardais (2011) trdijo, da se mana-
gerji v agencijski teoriji vedejo izključno v svojo korist – individuali-
stično, oportunistično in samozadostno, medtem ko Davis, Schoo-
man in Donaldson (1997, 37) ugotavljajo, da pri skrbniški teoriji ma-
nagerji delujejo prek samouresničevanja v korist podjetja, za kar sta
značilna kolektivizem in zaupanje.
Izhajajoč iz obeh teorij, lahko vidimo dvojen način obravnavanja
neprofitnih organizacij oz. managerjev. Na eni strani se to kaže kot
zunanji nadzor nad neprofitnimi organizacijami oz. njihovimi ma-
nagerji, s katerim se izognemo morebitnim zlorabam v škodo de-
ležnikov organizacije. In na drugi strani neprofitnim organizacijam
oz. njihovim managerjem zaupamo, da bodo vzpostavili način de-
lovanja v dobro in v skladu s potrebami družbe, ki bo hkrati tudi
odgovoren do organizacije kot celote.
Monografija izhaja iz predpostavke, ki jo poudarja skrbniška teo-
rija. Menimo, da je nevladna organizacija uspešnejša, če managerji
nevladnih organizacij ohranjajo določeno samostojnost, to pomeni,
da niso strogo nadzorovani in da se jim zaupa, da bodo delovali v ko-
rist nevladne organizacije in v skladu s potrebami ter v dobro širše
60
Vlade so tako bolj pripravljene financirati nevladne organizacije, ki
sodelujejo, saj s skupnimi močmi bistveno bolje rešujejo družbene
izzive.
Pogled zgolj na zunanje ali notranje okolje nevladne organizacije
dostikrat ne zadošča več, če si želimo ustvariti celotno sliko intere-
sov deležnikov oz. še posebno odgovornosti. Zato nam lahko poma-
gajo mnogi modeli, ki nam v poenostavljeni obliki prikazujejo inte-
rese različnih deležnikov na nevladne organizacije.
5.4 Modeli odgovornosti v nevladnih organizacijah
Standerfer in Schafer (2011, 2) v pregledu literature v zvezi z od-
govornostjo v neprofitnem sektorju ugotavljata, da razvoj večine
modelov odgovornosti v neprofitnih organizacijah izhaja iz predpo-
stavke, da na odgovornost vplivajo bodisi zunanji pritiski bodisi no-
tranja motivacija managerjev, da opravijo »dobro delo«.
Ta delitev izhaja iz dveh prej omenjenih teorij, in sicer iz agen-
cijske in skrbniške teorije. Eisenhardt (1989), Heinfeldt in Curcio
(1997), Shapiro (2005) ter Miller in Sardais (2011) trdijo, da se mana-
gerji v agencijski teoriji vedejo izključno v svojo korist – individuali-
stično, oportunistično in samozadostno, medtem ko Davis, Schoo-
man in Donaldson (1997, 37) ugotavljajo, da pri skrbniški teoriji ma-
nagerji delujejo prek samouresničevanja v korist podjetja, za kar sta
značilna kolektivizem in zaupanje.
Izhajajoč iz obeh teorij, lahko vidimo dvojen način obravnavanja
neprofitnih organizacij oz. managerjev. Na eni strani se to kaže kot
zunanji nadzor nad neprofitnimi organizacijami oz. njihovimi ma-
nagerji, s katerim se izognemo morebitnim zlorabam v škodo de-
ležnikov organizacije. In na drugi strani neprofitnim organizacijam
oz. njihovim managerjem zaupamo, da bodo vzpostavili način de-
lovanja v dobro in v skladu s potrebami družbe, ki bo hkrati tudi
odgovoren do organizacije kot celote.
Monografija izhaja iz predpostavke, ki jo poudarja skrbniška teo-
rija. Menimo, da je nevladna organizacija uspešnejša, če managerji
nevladnih organizacij ohranjajo določeno samostojnost, to pomeni,
da niso strogo nadzorovani in da se jim zaupa, da bodo delovali v ko-
rist nevladne organizacije in v skladu s potrebami ter v dobro širše
60
