Page 63 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 63
Modeli odgovornosti v nevladnih organizacijah 5.4
družbe. Zato tudi odgovornost definiramo kot odzivnost na različna
pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja management v nevladnih orga-
nizacijah, saj menimo, da imajo managerji v nevladnih organizacijah
še posebno mesto pri odzivu na pričakovanja deležnikov in so ključni
pri doseganju uspešnosti nevladne organizacije.
Na področju odgovornosti neprofitnih organizacij, izhajajoč iz
agencijske teorije, sta v literaturi najbolj izpostavljeni odgovornost
neprofitnih organizacij:
• do donatorjev (Szper in Prakash 2011) in
• do države (Smith in Lipsky 1994; Benjamin 2010; Husock 2011).
Pri odgovornosti, ki izhaja iz skrbniške teorije, pa lahko izposta-
vimo model Candlerja in Dumonta (2010), ki sta združila modele
prejšnjih avtorjev, in sicer Jamesa Cutta (1982), Kevina Kearnsa
(1994) ter Davida Browna in Marka Moora (2001).
Pri razvoju nastajanja modelov odgovornosti velja omeniti prin-
cip, po katerem se je razprava o teh modelih sploh začela. Gre za
princip Gagneja (1996, 213), in sicer za izhodišča odgovornosti »kdo
je odgovoren komu, za kaj in pod kakšnimi pogoji«.
Z vidika meril odgovornosti neprofitnih organizacij Cutt (1982,
314) trdi, da je uspešnost edini kazalnik odgovornosti za delovanje
neprofitne organizacije, saj z uporabo omejenih virov obravnava, ali
je program, ki je vprašljiv, vredno izvesti. Njegov model⁵ zato raz-
likuje med posledično in procesno odgovornostjo ter med vhodi in
izhodi posledične odgovornosti, ki zagotavljajo odgovore na vpraša-
nja, za kaj je organizacija odgovorna.
Ker je zanimanje za neprofitne organizacije in njihovo odgovor-
nost med raziskovalci naraščalo, so bili razviti številni konceptualni
modeli, s katerimi so poskušali razložiti ta pojem. Kearns (1994, 188)
je bil tisti, ki je kot prvi za ponazoritev odgovornosti uporabil sis-
tem matrike. Tako je nastala matrika, sestavljena iz štirih celic. Ta
model odgovornosti vsebuje vsaj dve razsežnosti, in sicer ena razse-
žnost vsebuje standarde organizacijskega delovanja, ki so lahko po-
⁵ Model opredeljuje odgovornost v matriki, ki ponazarja lažjo predstavitev odgovor-
nosti. V navpičnih stolpcih je tako navedena odgovornost »za kaj«; odgovornost
»komu«, pa v vodoravnih vrsticah.
61
družbe. Zato tudi odgovornost definiramo kot odzivnost na različna
pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja management v nevladnih orga-
nizacijah, saj menimo, da imajo managerji v nevladnih organizacijah
še posebno mesto pri odzivu na pričakovanja deležnikov in so ključni
pri doseganju uspešnosti nevladne organizacije.
Na področju odgovornosti neprofitnih organizacij, izhajajoč iz
agencijske teorije, sta v literaturi najbolj izpostavljeni odgovornost
neprofitnih organizacij:
• do donatorjev (Szper in Prakash 2011) in
• do države (Smith in Lipsky 1994; Benjamin 2010; Husock 2011).
Pri odgovornosti, ki izhaja iz skrbniške teorije, pa lahko izposta-
vimo model Candlerja in Dumonta (2010), ki sta združila modele
prejšnjih avtorjev, in sicer Jamesa Cutta (1982), Kevina Kearnsa
(1994) ter Davida Browna in Marka Moora (2001).
Pri razvoju nastajanja modelov odgovornosti velja omeniti prin-
cip, po katerem se je razprava o teh modelih sploh začela. Gre za
princip Gagneja (1996, 213), in sicer za izhodišča odgovornosti »kdo
je odgovoren komu, za kaj in pod kakšnimi pogoji«.
Z vidika meril odgovornosti neprofitnih organizacij Cutt (1982,
314) trdi, da je uspešnost edini kazalnik odgovornosti za delovanje
neprofitne organizacije, saj z uporabo omejenih virov obravnava, ali
je program, ki je vprašljiv, vredno izvesti. Njegov model⁵ zato raz-
likuje med posledično in procesno odgovornostjo ter med vhodi in
izhodi posledične odgovornosti, ki zagotavljajo odgovore na vpraša-
nja, za kaj je organizacija odgovorna.
Ker je zanimanje za neprofitne organizacije in njihovo odgovor-
nost med raziskovalci naraščalo, so bili razviti številni konceptualni
modeli, s katerimi so poskušali razložiti ta pojem. Kearns (1994, 188)
je bil tisti, ki je kot prvi za ponazoritev odgovornosti uporabil sis-
tem matrike. Tako je nastala matrika, sestavljena iz štirih celic. Ta
model odgovornosti vsebuje vsaj dve razsežnosti, in sicer ena razse-
žnost vsebuje standarde organizacijskega delovanja, ki so lahko po-
⁵ Model opredeljuje odgovornost v matriki, ki ponazarja lažjo predstavitev odgovor-
nosti. V navpičnih stolpcih je tako navedena odgovornost »za kaj«; odgovornost
»komu«, pa v vodoravnih vrsticah.
61
