Page 30 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
Pravnosistemska umestitev
Zakonodajna ureditev alokacije pravic med delavcem in delodajalcem je
odvisna predvsem od konceptualnih izhodišč, na katerih temelji pred-
metna pravna ureditev. V odvisnosti od teh izhodišč je tudi pravnosistem-
ska umestitev pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem
razmerju, ki lahko izhaja iz temeljnih konceptov delovnega prava ali iz te-
meljnih konceptov prava intelektualne lastnine. Čeprav se na prvi pogled
zdi, da je ureditev za delavca ugodnejša v primerih, ko izhaja iz temeljnih
konceptov delovnega prava, saj je slednje tradicionalno namenjeno varstvu
delavčevih pravic, pa podrobnejša analiza pokaže, da je delavcu prijaznej-
ša umestitev tega vprašanja v sistem pravil intelektualne lastnine. Primer-
jalnopravna analiza kaže, da so v drugih evropskih državah pravice delav-
cev in delodajalcev glede inovacij iz delovnega razmerja večinoma urejene v
30 okviru intelektualno-pravne zakonodaje. 1
Nasprotniki ureditve, ki pri alokaciji pravic izhaja iz načel delovnega
prava in za imetnika pravic intelektualne lastnine priznava delodajalca, kri-
tizirajo predvsem zanikanje naravnopravne pravice avtorja oziroma izumi-
telja nad stvaritvami lastnega intelekta, s čemer naj bi se pravzaprav zani-
kal temeljni raison d' être prava intelektualne lastnine (Bently in Sherman
2004, 123). Zagovorniki alokacije pravic, ki navdih črpa iz temeljnih prin-
cipov delovnega prava, pa po drugi strani priznavajo, da čeprav delodajalci
ne ustvarjajo intelektualnih stvaritev, pa pripomorejo k njihovemu nastan-
ku, saj zagotovijo materialne in druge pogoje za delo stvariteljev – delavcev.
Na ta način pomembno prispevajo k samemu nastanku inovacij in drugih
intelektualnih stvaritev v delovnem razmerju. Poleg tega navajajo, da ka-
dar korist iz rezultatov inovativnosti pripada delodajalcu (predvsem gre
za imetništvo nad pravicami intelektualne lastnine), to spodbudno vpli-
va na vlaganje delodajalcev v infrastrukturo, ki podpira ustvarjalnost in
inovativnost. Ne nazadnje pa so delodajalci pogosto v boljšem položaju za
varstvo in komercialno eksploatacijo pravic intelektualne lastnine, zato je
primerno, če gre imetništvo nad temi pravicami njim (Bently in Sherman
2004, 123). Končno bi tudi v primeru, ko pravo imetništva nad inovaci-
jami, ustvarjenimi v delovnem razmerju, ne bi pripisovalo delodajalcu, te
pravice vseeno pripadle slednjemu, ki bi kot močnejša stranka dosegel pod-
pis pogodbe s tako vsebino (Bently in Sherman 2004, 123; Colston in Gal-
loway 2010, 341).
Teorija (Mežnar 2009, 52–3) navaja, da slovenska ureditev sodi med
tiste, ki izhajajo iz temeljnih intelektualno-pravnih načel. Kot bomo vide-
1 To analizo smo opravili na podlagi podatkov, objavljenih v Wolk in Szkalej (2015). Glej tudi Zirn-
stein 2012, 52–82.
Pravnosistemska umestitev
Zakonodajna ureditev alokacije pravic med delavcem in delodajalcem je
odvisna predvsem od konceptualnih izhodišč, na katerih temelji pred-
metna pravna ureditev. V odvisnosti od teh izhodišč je tudi pravnosistem-
ska umestitev pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem
razmerju, ki lahko izhaja iz temeljnih konceptov delovnega prava ali iz te-
meljnih konceptov prava intelektualne lastnine. Čeprav se na prvi pogled
zdi, da je ureditev za delavca ugodnejša v primerih, ko izhaja iz temeljnih
konceptov delovnega prava, saj je slednje tradicionalno namenjeno varstvu
delavčevih pravic, pa podrobnejša analiza pokaže, da je delavcu prijaznej-
ša umestitev tega vprašanja v sistem pravil intelektualne lastnine. Primer-
jalnopravna analiza kaže, da so v drugih evropskih državah pravice delav-
cev in delodajalcev glede inovacij iz delovnega razmerja večinoma urejene v
30 okviru intelektualno-pravne zakonodaje. 1
Nasprotniki ureditve, ki pri alokaciji pravic izhaja iz načel delovnega
prava in za imetnika pravic intelektualne lastnine priznava delodajalca, kri-
tizirajo predvsem zanikanje naravnopravne pravice avtorja oziroma izumi-
telja nad stvaritvami lastnega intelekta, s čemer naj bi se pravzaprav zani-
kal temeljni raison d' être prava intelektualne lastnine (Bently in Sherman
2004, 123). Zagovorniki alokacije pravic, ki navdih črpa iz temeljnih prin-
cipov delovnega prava, pa po drugi strani priznavajo, da čeprav delodajalci
ne ustvarjajo intelektualnih stvaritev, pa pripomorejo k njihovemu nastan-
ku, saj zagotovijo materialne in druge pogoje za delo stvariteljev – delavcev.
Na ta način pomembno prispevajo k samemu nastanku inovacij in drugih
intelektualnih stvaritev v delovnem razmerju. Poleg tega navajajo, da ka-
dar korist iz rezultatov inovativnosti pripada delodajalcu (predvsem gre
za imetništvo nad pravicami intelektualne lastnine), to spodbudno vpli-
va na vlaganje delodajalcev v infrastrukturo, ki podpira ustvarjalnost in
inovativnost. Ne nazadnje pa so delodajalci pogosto v boljšem položaju za
varstvo in komercialno eksploatacijo pravic intelektualne lastnine, zato je
primerno, če gre imetništvo nad temi pravicami njim (Bently in Sherman
2004, 123). Končno bi tudi v primeru, ko pravo imetništva nad inovaci-
jami, ustvarjenimi v delovnem razmerju, ne bi pripisovalo delodajalcu, te
pravice vseeno pripadle slednjemu, ki bi kot močnejša stranka dosegel pod-
pis pogodbe s tako vsebino (Bently in Sherman 2004, 123; Colston in Gal-
loway 2010, 341).
Teorija (Mežnar 2009, 52–3) navaja, da slovenska ureditev sodi med
tiste, ki izhajajo iz temeljnih intelektualno-pravnih načel. Kot bomo vide-
1 To analizo smo opravili na podlagi podatkov, objavljenih v Wolk in Szkalej (2015). Glej tudi Zirn-
stein 2012, 52–82.
