Page 31 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 31
Pravna ureditev v Sloveniji 31
li v nadaljevanju, gre pri tem predvsem za to, da je delavcem priznano ori-
ginarno imetništvo pravic intelektualne lastnine nad stvaritvami, ki so jih
ustvarili v delovnem razmerju oziroma pri izpolnjevanjih svojih obvezno-
sti ali po navodilih delodajalca. Takoj zatem, ko pravica originarno nastane
pri delavcu, pa je z zakonom prenesena na delodajalca oziroma natančne-
je, prenesene so materialne pravice, saj moralne pravice ostanejo pri delav-
cu (več o tem v poglavju 3.3). Drugače je pri tistih inovacijah, pri katerih
je intelektualni naboj prešibek, da bi bile sposobne varstva s kakšno pra-
vico intelektualne lastnine (tehnične in netehnične izboljšave, racionali-
zacijski predlogi ipd.) ali kadar je delež delodajalca pri nastanku inovacije
bistven (tak primer so topografije polprevodniških vezij, ki so rezultat ve-
likih finančnih investicij in dela visokokvalificiranih strokovnjakov). Alo-
kacija pravic med delavcem in delodajalcem glede teh inovacij se ravna po
temeljnih principih delovnega prava: sadovi delavčevega dela pripadajo de-
lodajalcu.
Z izjemo ZPILDR, ki ga lahko umestimo tako v okvir intelektualno-
-pravne kot tudi v okvir delovnopravne zakonodaje (pravzaprav je ta dile-
ma zgolj teoretična), pa spadajo ostali zakoni, ki urejajo alokacijo pravic in
dolžnosti v zvezi z rezultati ustvarjalnost in inovativnosti v delovnem raz-
merju, v pravo intelektualne lastnine, saj je njihov primarni namen v dolo-
čanju pogojev za pridobitev in varstvo pravic intelektualne lastnine. Zato
lahko rečemo, da je v Sloveniji alokacija pravic iz rezultatov ustvarjalnosti
in inovativnosti v delovnem razmerju, kjer je za njihov nastanek bistven in-
telektualni naboj, urejena v okviru intelektualno-pravne zakonodaje ozi-
roma je creator doctrine v predmetnih zakonih ustrezno zastopana (upo-
števana).
Primerjava slovenske pravnosistemske umestitve zakonskega ureja-
nja ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju z ureditvijo v dru-
gih državah pokaže, da je slovenska ureditev popolnoma primerljiva s tujo.
Tudi v tujini je alokacija pravic med delavcem in delodajalcem urejena ve-
činoma v pravu intelektualne lastnine; zakoni, ki se nahajajo nekje na sre-
dini med pravom intelektualne lastnine in delovnim pravom, so malošte-
vilni (v Sloveniji je to le ZPILDR, pa še ta pri alokaciji pravic iz inovacij
izhaja iz principov prava intelektualne lastnine). Edino izjemo od trditve,
da je pravna ureditev inovativnosti v delovnem razmerju urejena v pravu in-
telektualne lastnine, bi lahko predstavljala ureditev pravic iz tehničnih in
netehničnih izboljšav ter pravic iz topografij polprevodniških vezij, čeprav
niti to ne drži popolnoma. Tehnične in netehnične izboljšave namreč ni-
majo neke posebne zakonske ureditve, tudi v delovnem pravu niso izrec-
no ali kako drugače urejene, zato zanje težko rečemo, da spadajo v okvir
li v nadaljevanju, gre pri tem predvsem za to, da je delavcem priznano ori-
ginarno imetništvo pravic intelektualne lastnine nad stvaritvami, ki so jih
ustvarili v delovnem razmerju oziroma pri izpolnjevanjih svojih obvezno-
sti ali po navodilih delodajalca. Takoj zatem, ko pravica originarno nastane
pri delavcu, pa je z zakonom prenesena na delodajalca oziroma natančne-
je, prenesene so materialne pravice, saj moralne pravice ostanejo pri delav-
cu (več o tem v poglavju 3.3). Drugače je pri tistih inovacijah, pri katerih
je intelektualni naboj prešibek, da bi bile sposobne varstva s kakšno pra-
vico intelektualne lastnine (tehnične in netehnične izboljšave, racionali-
zacijski predlogi ipd.) ali kadar je delež delodajalca pri nastanku inovacije
bistven (tak primer so topografije polprevodniških vezij, ki so rezultat ve-
likih finančnih investicij in dela visokokvalificiranih strokovnjakov). Alo-
kacija pravic med delavcem in delodajalcem glede teh inovacij se ravna po
temeljnih principih delovnega prava: sadovi delavčevega dela pripadajo de-
lodajalcu.
Z izjemo ZPILDR, ki ga lahko umestimo tako v okvir intelektualno-
-pravne kot tudi v okvir delovnopravne zakonodaje (pravzaprav je ta dile-
ma zgolj teoretična), pa spadajo ostali zakoni, ki urejajo alokacijo pravic in
dolžnosti v zvezi z rezultati ustvarjalnost in inovativnosti v delovnem raz-
merju, v pravo intelektualne lastnine, saj je njihov primarni namen v dolo-
čanju pogojev za pridobitev in varstvo pravic intelektualne lastnine. Zato
lahko rečemo, da je v Sloveniji alokacija pravic iz rezultatov ustvarjalnosti
in inovativnosti v delovnem razmerju, kjer je za njihov nastanek bistven in-
telektualni naboj, urejena v okviru intelektualno-pravne zakonodaje ozi-
roma je creator doctrine v predmetnih zakonih ustrezno zastopana (upo-
števana).
Primerjava slovenske pravnosistemske umestitve zakonskega ureja-
nja ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju z ureditvijo v dru-
gih državah pokaže, da je slovenska ureditev popolnoma primerljiva s tujo.
Tudi v tujini je alokacija pravic med delavcem in delodajalcem urejena ve-
činoma v pravu intelektualne lastnine; zakoni, ki se nahajajo nekje na sre-
dini med pravom intelektualne lastnine in delovnim pravom, so malošte-
vilni (v Sloveniji je to le ZPILDR, pa še ta pri alokaciji pravic iz inovacij
izhaja iz principov prava intelektualne lastnine). Edino izjemo od trditve,
da je pravna ureditev inovativnosti v delovnem razmerju urejena v pravu in-
telektualne lastnine, bi lahko predstavljala ureditev pravic iz tehničnih in
netehničnih izboljšav ter pravic iz topografij polprevodniških vezij, čeprav
niti to ne drži popolnoma. Tehnične in netehnične izboljšave namreč ni-
majo neke posebne zakonske ureditve, tudi v delovnem pravu niso izrec-
no ali kako drugače urejene, zato zanje težko rečemo, da spadajo v okvir
