Page 33 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 33
Pravna ureditev v Sloveniji 33
navodilih delodajalca oziroma zato, ker je to njegova delovna dolžnost (ob-
veznost), uporabijo določbe zgoraj omenjenih členov.
ZPILDR, ZVTPPV, ZVNSR in (najbrž tudi) ZASP torej sploh ne do-
ločajo, kdaj gre za delovno razmerje oziroma kdaj lahko štejemo, da so iz-
polnjeni pogoji za uporabo določb, ki določajo alokacijo pravic in dolžnos-
ti med delodajalcem in delavcem, ki je ustvaril izum, nov videz izdelka,
avtorsko delo, novo rastlinsko sorto ali topografijo polprevodniškega vez-
ja. Če bi se v praksi v nekem konkretnem primeru pokazalo, da je uporaba
določb omenjenih zakonov odvisna od predhodne razrešitve vprašanja, ali
gre za inovacije in druge intelektualne stvaritve v delovnem razmerju ali v
kakšnem drugem razmerju, bi odgovor na to vprašanje lahko iskali edino
skladno z delovnopravno zakonodajo in doktrino. Ta je oblikovala kriteri-
je (elemente), od obstoja katerih je v konkretnem primeru odvisno, ali neko
razmerje lahko opredelimo kot delovno ali ne.
Z vidika naše obravnave se postavlja vprašanje, v kolikšni meri so kri-
teriji za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja, kot so se na splošno ob-
likovali do sedaj, uporabni tudi v primerih opravljanja intelektualnega in
inovativnega dela. Pri razlagi in razumevanju pojma delovno razmerje je
namreč treba upoštevati specifične okoliščine opravljanja tega (intelektu-
alnega) dela. Spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti delavcev je moč-
no povezano s poudarjeno samostojnostjo delavcev, njihovim opolnomoče-
njem in delovno avtonomnostjo, kar pomembno vpliva tudi na percepcijo
elementov delovnega razmerja, predvsem na »delo pod nadzorom in po
navodilih delodajalca« ter »podrejenost delodajalcu«. V praksi bo pri
presojanju spornih primerov iskanje odgovora na vprašanje o (ne)obstoju
delovnega razmerja izrazito težko zaradi tega, ker vseh elementov delov-
nega razmerja, kot jih je oblikovala delovnopravna zakonodaja in teorija,
sploh ne bo mogoče razumeti na isti način oziroma za tovrstna »inovativ-
na« dela sploh niso značilni. Tako, denimo, avtorji in inovatorji niso vklju-
čeni v delovni proces na »klasičen« način, delo se ne opravlja vedno nepre-
trgoma (gre bolj za projektno delo), niso vezani na navodila delodajalca, ker
jih bodisi ni zmožen dati (delavec-inovator je na svojem področju običajno
večji strokovnjak od delodajalca), bodisi zaradi narave stvari navodila niso
možna (če gre, denimo, za razvoj nekega izuma). Menimo, da je za pravno
presojo obstoja delovnega razmerja v tovrstnih primerih najbolj uporaben
kriterij ekonomske podrejenosti delavca, po katerem je delavec sicer relativ-
no samostojen, vendar od delodajalca ekonomsko odvisen, kar se v praksi
kaže večinoma tako, da je delodajalec njegov edini naročnik. Ekonomska
premoč delodajalca pa se kaže tudi v tem, da delavec ne nosi nobenega po-
slovnega tveganja v povezavi z uspehom inovacijskega podjema, ki je v ce-
navodilih delodajalca oziroma zato, ker je to njegova delovna dolžnost (ob-
veznost), uporabijo določbe zgoraj omenjenih členov.
ZPILDR, ZVTPPV, ZVNSR in (najbrž tudi) ZASP torej sploh ne do-
ločajo, kdaj gre za delovno razmerje oziroma kdaj lahko štejemo, da so iz-
polnjeni pogoji za uporabo določb, ki določajo alokacijo pravic in dolžnos-
ti med delodajalcem in delavcem, ki je ustvaril izum, nov videz izdelka,
avtorsko delo, novo rastlinsko sorto ali topografijo polprevodniškega vez-
ja. Če bi se v praksi v nekem konkretnem primeru pokazalo, da je uporaba
določb omenjenih zakonov odvisna od predhodne razrešitve vprašanja, ali
gre za inovacije in druge intelektualne stvaritve v delovnem razmerju ali v
kakšnem drugem razmerju, bi odgovor na to vprašanje lahko iskali edino
skladno z delovnopravno zakonodajo in doktrino. Ta je oblikovala kriteri-
je (elemente), od obstoja katerih je v konkretnem primeru odvisno, ali neko
razmerje lahko opredelimo kot delovno ali ne.
Z vidika naše obravnave se postavlja vprašanje, v kolikšni meri so kri-
teriji za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja, kot so se na splošno ob-
likovali do sedaj, uporabni tudi v primerih opravljanja intelektualnega in
inovativnega dela. Pri razlagi in razumevanju pojma delovno razmerje je
namreč treba upoštevati specifične okoliščine opravljanja tega (intelektu-
alnega) dela. Spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti delavcev je moč-
no povezano s poudarjeno samostojnostjo delavcev, njihovim opolnomoče-
njem in delovno avtonomnostjo, kar pomembno vpliva tudi na percepcijo
elementov delovnega razmerja, predvsem na »delo pod nadzorom in po
navodilih delodajalca« ter »podrejenost delodajalcu«. V praksi bo pri
presojanju spornih primerov iskanje odgovora na vprašanje o (ne)obstoju
delovnega razmerja izrazito težko zaradi tega, ker vseh elementov delov-
nega razmerja, kot jih je oblikovala delovnopravna zakonodaja in teorija,
sploh ne bo mogoče razumeti na isti način oziroma za tovrstna »inovativ-
na« dela sploh niso značilni. Tako, denimo, avtorji in inovatorji niso vklju-
čeni v delovni proces na »klasičen« način, delo se ne opravlja vedno nepre-
trgoma (gre bolj za projektno delo), niso vezani na navodila delodajalca, ker
jih bodisi ni zmožen dati (delavec-inovator je na svojem področju običajno
večji strokovnjak od delodajalca), bodisi zaradi narave stvari navodila niso
možna (če gre, denimo, za razvoj nekega izuma). Menimo, da je za pravno
presojo obstoja delovnega razmerja v tovrstnih primerih najbolj uporaben
kriterij ekonomske podrejenosti delavca, po katerem je delavec sicer relativ-
no samostojen, vendar od delodajalca ekonomsko odvisen, kar se v praksi
kaže večinoma tako, da je delodajalec njegov edini naročnik. Ekonomska
premoč delodajalca pa se kaže tudi v tem, da delavec ne nosi nobenega po-
slovnega tveganja v povezavi z uspehom inovacijskega podjema, ki je v ce-
