Page 47 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 47
Pravna ureditev v Sloveniji 47
rok ugodnejši. O napetostih, ki jih tovrstna ureditev generira, na tem mes-
tu ne bomo pisali (več o tem v naslednjem poglavju). Na kratek rok (za 25
let, kolikor največ trajajo pravice iz registriranega modela EU) pa je za de-
lodajalca ugodnejši režim po uredbi 6/2002, saj delavcu ni dolžan plačati
nadomestila, pa tudi obseg varstva je širši kot po ZASP. Vprašanje je še, ka-
tera ureditev je ugodnejša za delavca. Menimo, da bo tudi za delavca v ve-
čini primerov ugodnejši režim po ZASP. Prvi argument je v delavčevi pra-
vici do nadomestila, ki mora biti primerno, kar pomeni upoštevanje vseh
okoliščin primera in možnost spremembe tega nadomestila v delavčevo ko-
rist, kadar je dohodek delodajalca iz naslova tega avtorskega dela nesoraz-
merno visok v primerjavi z nadomestilom. Drugi argument pa je v tem, da
je ex lege prenos imetništva po ZASP urejen nekoliko ožje kot po Uredbi
6/2002. Slednja predvideva prenos pravic na delodajalca za vsak nov videz
izdelka, ki nastane v delovnem razmerju, medtem ko se lahko ureditev po
ZASP razlaga v smislu, da velja le, če je bilo avtorsko delo ustvarjeno pri iz-
polnjevanju delavčevih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Ne glede
na to pa je trenutna ureditev za delodajalca in za delavca, če nimata speci-
fičnih znanj s tega področja, nejasna in lahko povzroča dodatne napetosti
med njima. Odločitev delodajalca, kateri režim bo uveljavil in kdaj, lahko
bistveno vpliva na pravni položaj, pravice in obveznosti obeh.
Avtorska dela in izvedbe avtorskih del
Temeljni pravni vir, ki ureja alokacijo pravic in dolžnosti med delodajalcem
in delavcem, ki je ustvaril avtorsko delo v delovnem razmerju, je ZASP. Iz-
hajajoč iz načela avtorstva (14. člen ZASP) za avtorja v našem pravu ved-
no velja fizična oseba, ki je delo ustvarila; pravne osebe ne morejo biti av-
torji. Zakonita posledica stvaritve avtorskega dela je nastanek in pridobitev
avtorske pravice, ki praviloma nastane pri avtorju. Pobuda za nastanek av-
torskega dela (npr. če da to pobudo delodajalec) nima vpliva na nastanek
avtorske pravice (Mežnar 2004, 26). Drugače pa je z razporeditvijo materi-
alnih avtorskih in drugih pravic med delodajalcem in avtorjem.
Vse, kar smo zapisali glede imetništva pravic iz modela, ustvarjenega v
delovnem razmerju, velja tudi za imetništvo pravic iz avtorskih del iz delov-
nega razmerja, ki jih v tej točki podrobneje obravnavamo. ZASP v 101. in
102. členu postavlja temeljno in splošno pravilo, po katerem je imetnik av-
torske pravice in drugih pravic iz takšnega dela delodajalec, in sicer za dobo
desetih let od dokončanja dela (cessio legis), če ni s pogodbo določeno dru-
gače (1. odstavek 101. člena ZASP). Po preteku tega roka pripadejo te pra-
vice ponovno delacvu, pri čemer lahko delodajalec zahteva njihov ponovni
izključni prenos, vendar proti plačilu primernega nadomestila (2. odstavek
rok ugodnejši. O napetostih, ki jih tovrstna ureditev generira, na tem mes-
tu ne bomo pisali (več o tem v naslednjem poglavju). Na kratek rok (za 25
let, kolikor največ trajajo pravice iz registriranega modela EU) pa je za de-
lodajalca ugodnejši režim po uredbi 6/2002, saj delavcu ni dolžan plačati
nadomestila, pa tudi obseg varstva je širši kot po ZASP. Vprašanje je še, ka-
tera ureditev je ugodnejša za delavca. Menimo, da bo tudi za delavca v ve-
čini primerov ugodnejši režim po ZASP. Prvi argument je v delavčevi pra-
vici do nadomestila, ki mora biti primerno, kar pomeni upoštevanje vseh
okoliščin primera in možnost spremembe tega nadomestila v delavčevo ko-
rist, kadar je dohodek delodajalca iz naslova tega avtorskega dela nesoraz-
merno visok v primerjavi z nadomestilom. Drugi argument pa je v tem, da
je ex lege prenos imetništva po ZASP urejen nekoliko ožje kot po Uredbi
6/2002. Slednja predvideva prenos pravic na delodajalca za vsak nov videz
izdelka, ki nastane v delovnem razmerju, medtem ko se lahko ureditev po
ZASP razlaga v smislu, da velja le, če je bilo avtorsko delo ustvarjeno pri iz-
polnjevanju delavčevih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Ne glede
na to pa je trenutna ureditev za delodajalca in za delavca, če nimata speci-
fičnih znanj s tega področja, nejasna in lahko povzroča dodatne napetosti
med njima. Odločitev delodajalca, kateri režim bo uveljavil in kdaj, lahko
bistveno vpliva na pravni položaj, pravice in obveznosti obeh.
Avtorska dela in izvedbe avtorskih del
Temeljni pravni vir, ki ureja alokacijo pravic in dolžnosti med delodajalcem
in delavcem, ki je ustvaril avtorsko delo v delovnem razmerju, je ZASP. Iz-
hajajoč iz načela avtorstva (14. člen ZASP) za avtorja v našem pravu ved-
no velja fizična oseba, ki je delo ustvarila; pravne osebe ne morejo biti av-
torji. Zakonita posledica stvaritve avtorskega dela je nastanek in pridobitev
avtorske pravice, ki praviloma nastane pri avtorju. Pobuda za nastanek av-
torskega dela (npr. če da to pobudo delodajalec) nima vpliva na nastanek
avtorske pravice (Mežnar 2004, 26). Drugače pa je z razporeditvijo materi-
alnih avtorskih in drugih pravic med delodajalcem in avtorjem.
Vse, kar smo zapisali glede imetništva pravic iz modela, ustvarjenega v
delovnem razmerju, velja tudi za imetništvo pravic iz avtorskih del iz delov-
nega razmerja, ki jih v tej točki podrobneje obravnavamo. ZASP v 101. in
102. členu postavlja temeljno in splošno pravilo, po katerem je imetnik av-
torske pravice in drugih pravic iz takšnega dela delodajalec, in sicer za dobo
desetih let od dokončanja dela (cessio legis), če ni s pogodbo določeno dru-
gače (1. odstavek 101. člena ZASP). Po preteku tega roka pripadejo te pra-
vice ponovno delacvu, pri čemer lahko delodajalec zahteva njihov ponovni
izključni prenos, vendar proti plačilu primernega nadomestila (2. odstavek
