Page 50 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 50
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
nesene na delodajalca in katere ne, delodajalec lahko delavcu poleg plače
prizna posebno avtorsko nadomestilo in podobno. Pogodbena izključitev
ureditve po ZASP je možna z raznovrstnimi pogodbami: avtorskimi, pod-
jemnimi, kolektivnimi, največkrat pa bo šlo za pogodbe o zaposlitvi. Vsebi-
na izključitve je popolnoma stvar dogovora, seveda z izjemo moralnih pra-
vic, ki vedno ostanejo avtorju.
V skladu z monistično teorijo avtorske pravice, ki velja v našem prav-
nem redu, po preteku desetih let avtorska pravica, kot smo že zapisali, pos-
tane enovita. Vse pravice na avtorskem delu iz delovnega razmerja se to-
rej po desetih letih vrnejo avtorju – delavcu (2. odstavek 101. člena ZASP).
Trampuž (1997e, 232) v zvezi s tem navaja, da avtorska pravica avtomatič-
no dobi prvotni polni položaj. Da ne bi delavec po poteku desetih let de-
lodajalcu, ki bi bil zainteresiran za nadaljnje izkoriščanje tega avtorskega
50 dela, postavljal nesorazmernih zahtev in s tem morda zavrl njegovo dejav-
nost (Trampuž 1997e, 232), pa je v 2. odstavku 101. člena ZASP predvide-
na prisilna licenca, po kateri lahko delodajalec zahteva vnovični prenos ma-
terialnih pravic od avtorja, vendar proti plačilu primernega nadomestila.
Menimo, da je opisani sistem alokacije oziroma ex lege prenosa pravic
na delodajalca in vrnitve pravic po 10 letih problematičen. Kako naj delo-
dajalec ugotovi tisto časovno točko, ko desetletni prenos preneha? Odgo-
vor na to vprašanje bo seveda odvisen od okoliščin vsakega konkretnega
primera. Kadar bo npr. šlo za arhitekta, ki je v delovnem razmerju ustva-
ril idejni projekt za neko zgradbo, je lahko trenutek dokončanja dela tak-
rat, ko ga izroči svojemu nadrejenemu, ali takrat, ko ga naročnik potrdi.
Podobno bo veljalo za fotografijo, ki jo je posnel fotograf, zaposlen v časo-
pisni hiši. Njegovo avtorsko delo lahko šteje za dokončano v trenutku, ko
je posneto na materialni nosilec (spominsko kartico v fotoaparatu), lahko
pa v trenutku, ko fotografijo (predhodno obdelano z računalniškim pro-
gramom) pošlje v redakcijo. Presoja trenutka dokončanja avtorskega dela
bo tako odvisna od presoje vseh pravnih in dejanskih okoliščin nekega pri-
mera. Pravkar navedeno pa pomeni, da je pravna ureditev imetništva pravic
iz avtorskih del, ustvarjenih v delovnem razmerju, takšna, da ne zagotavlja
jasnega pravnega položaja delavca oz. delodajalca, da ustvarja med njima
napetosti (zaradi nejasnosti, kdaj točno ta desetletni rok poteče), predvsem
pa ta sistem delodajalcu ne omogoča učinkovitega komercialnega izkori-
ščanja avtorskih del iz delovnega razmerja. Podrobneje bomo učinkovitost
opisane pravne ureditve po ZASP obravnavali v poglavju 4.1.
Omenjenih dilem glede trenutka, od katerega so avtorske pravice po-
novno pri delavcu, pri računalniških programih ni. Kot smo že poudarili,
ima pri računalniškem programu, ustvarjenem v delovnem razmerju, de-
nesene na delodajalca in katere ne, delodajalec lahko delavcu poleg plače
prizna posebno avtorsko nadomestilo in podobno. Pogodbena izključitev
ureditve po ZASP je možna z raznovrstnimi pogodbami: avtorskimi, pod-
jemnimi, kolektivnimi, največkrat pa bo šlo za pogodbe o zaposlitvi. Vsebi-
na izključitve je popolnoma stvar dogovora, seveda z izjemo moralnih pra-
vic, ki vedno ostanejo avtorju.
V skladu z monistično teorijo avtorske pravice, ki velja v našem prav-
nem redu, po preteku desetih let avtorska pravica, kot smo že zapisali, pos-
tane enovita. Vse pravice na avtorskem delu iz delovnega razmerja se to-
rej po desetih letih vrnejo avtorju – delavcu (2. odstavek 101. člena ZASP).
Trampuž (1997e, 232) v zvezi s tem navaja, da avtorska pravica avtomatič-
no dobi prvotni polni položaj. Da ne bi delavec po poteku desetih let de-
lodajalcu, ki bi bil zainteresiran za nadaljnje izkoriščanje tega avtorskega
50 dela, postavljal nesorazmernih zahtev in s tem morda zavrl njegovo dejav-
nost (Trampuž 1997e, 232), pa je v 2. odstavku 101. člena ZASP predvide-
na prisilna licenca, po kateri lahko delodajalec zahteva vnovični prenos ma-
terialnih pravic od avtorja, vendar proti plačilu primernega nadomestila.
Menimo, da je opisani sistem alokacije oziroma ex lege prenosa pravic
na delodajalca in vrnitve pravic po 10 letih problematičen. Kako naj delo-
dajalec ugotovi tisto časovno točko, ko desetletni prenos preneha? Odgo-
vor na to vprašanje bo seveda odvisen od okoliščin vsakega konkretnega
primera. Kadar bo npr. šlo za arhitekta, ki je v delovnem razmerju ustva-
ril idejni projekt za neko zgradbo, je lahko trenutek dokončanja dela tak-
rat, ko ga izroči svojemu nadrejenemu, ali takrat, ko ga naročnik potrdi.
Podobno bo veljalo za fotografijo, ki jo je posnel fotograf, zaposlen v časo-
pisni hiši. Njegovo avtorsko delo lahko šteje za dokončano v trenutku, ko
je posneto na materialni nosilec (spominsko kartico v fotoaparatu), lahko
pa v trenutku, ko fotografijo (predhodno obdelano z računalniškim pro-
gramom) pošlje v redakcijo. Presoja trenutka dokončanja avtorskega dela
bo tako odvisna od presoje vseh pravnih in dejanskih okoliščin nekega pri-
mera. Pravkar navedeno pa pomeni, da je pravna ureditev imetništva pravic
iz avtorskih del, ustvarjenih v delovnem razmerju, takšna, da ne zagotavlja
jasnega pravnega položaja delavca oz. delodajalca, da ustvarja med njima
napetosti (zaradi nejasnosti, kdaj točno ta desetletni rok poteče), predvsem
pa ta sistem delodajalcu ne omogoča učinkovitega komercialnega izkori-
ščanja avtorskih del iz delovnega razmerja. Podrobneje bomo učinkovitost
opisane pravne ureditve po ZASP obravnavali v poglavju 4.1.
Omenjenih dilem glede trenutka, od katerega so avtorske pravice po-
novno pri delavcu, pri računalniških programih ni. Kot smo že poudarili,
ima pri računalniškem programu, ustvarjenem v delovnem razmerju, de-
