Page 49 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 49
Pravna ureditev v Sloveniji 49
ali ga uporabljati sam (z izjemo uporabe v okviru zbranih del, glej zgoraj).
Kot vidimo, je izključnost določena že po zakonu, namen te določbe pa je
v krepitvi položaja delodajalca, ki lahko prav zaradi te izključnosti na trgu
dosega ustrezne dohodke. Dodatno h krepitvi položaja delodajalca prispe-
va tudi domneva neomejenosti prenosa, ki pa je v ZASP izrecno določe-
na le za baze podatkov (2. odstavek 102. člena ZASP), kolektivna dela (2.
odstavek 102. člena ZASP) in računalniške programe (112. člen ZASP).
Za vsa druga avtorska dela domneve neomejenosti prenosa ni. Tako se
postavlja vprašanje teritorialnosti prenosa in možnosti nadaljnjega preno-
sa takih avtorskih del.
Splošno pravilo za primere, ko teritorialni obseg prenosa ni določen,
je zakonska domneva, da velja prenos le za Slovenijo (1. odstavek 75. čle-
na ZASP). To pravilo ima podlago v teoriji o pogodbenem namenu preno-
sa, ki sili pridobitelja pravic, da specificirano navede obseg pravic, ki se pre-
našajo (Trampuž 1997d, 192). Menimo, da v primerih zakonske domneve
prenosa po 101. členu ZASP, 75. člena ni moč uporabiti, saj je njegov na-
men v ureditvi pogodbenih avtorskopravnih razpolaganj, kamor 101. člen
ZASP ne spada. Poleg tega pa bi uporaba tega (75.) člena postavila v bistve-
no neenak položaj avtorje baz podatkov, kolektivnih del in računalniških
programov, za katere velja domneva neomejenega prenosa (tako časovno
kot teritorialno) v primerjavi z avtorji drugih del (v kolikor bi določbo 101.
člena ZASP interpretirali v smislu, da prenos na delodajalca velja le za te-
ritorij Slovenije). Glede na pravkar navedeno je najbrž pravilnejša interpre-
tacija, da gre pri določbi 101. člena ZASP za teritorialno neomejen prenos.
Izhajajoč iz domneve o izključnem prenosu, katere smisel je v čistem prav-
nem položaju delodajalca in v možnostih komercialne eksploatacije tako
prenesenega avtorskega dela, ter iz domneve o prenosu vseh materialnih
pravic, katere smisel vidimo v kompleksnosti prenosa ter prav tako v čistem
pravnem položaju delodajalca, je ta interpretacija bolj smiselna tudi zato,
ker gre v korist delodajalca, kar tudi sicer velja za ta pododdelek ZASP, ki
v reševanju kolizije interesov med delavcem in delodajalcem daje prednost
slednjemu. Tudi glede možnosti nadaljnjega prenosa avtorskih del, ustvar-
jenih v delovnem razmerju, menimo, da je na podlagi enakih argumentov
pravilnejša interpretacija, da lahko delodajalec pravice, pridobljene na pod-
lagi 101. člena ZASP, prenaša naprej na tretje osebe (tako tudi Trampuž
1997e, 232).
Opisane določbe ZASP so dispozitivne narave, saj je zmeraj dopustna
tudi drugačna ureditev. Delavec in delodajalec lahko s pogodbo npr. po-
polnoma drugače uredita vprašanje imetništva materialnih avtorskih pra-
vic, spreminjata desetletni rok, lahko se dogovorita, katere vsebine so pre-
ali ga uporabljati sam (z izjemo uporabe v okviru zbranih del, glej zgoraj).
Kot vidimo, je izključnost določena že po zakonu, namen te določbe pa je
v krepitvi položaja delodajalca, ki lahko prav zaradi te izključnosti na trgu
dosega ustrezne dohodke. Dodatno h krepitvi položaja delodajalca prispe-
va tudi domneva neomejenosti prenosa, ki pa je v ZASP izrecno določe-
na le za baze podatkov (2. odstavek 102. člena ZASP), kolektivna dela (2.
odstavek 102. člena ZASP) in računalniške programe (112. člen ZASP).
Za vsa druga avtorska dela domneve neomejenosti prenosa ni. Tako se
postavlja vprašanje teritorialnosti prenosa in možnosti nadaljnjega preno-
sa takih avtorskih del.
Splošno pravilo za primere, ko teritorialni obseg prenosa ni določen,
je zakonska domneva, da velja prenos le za Slovenijo (1. odstavek 75. čle-
na ZASP). To pravilo ima podlago v teoriji o pogodbenem namenu preno-
sa, ki sili pridobitelja pravic, da specificirano navede obseg pravic, ki se pre-
našajo (Trampuž 1997d, 192). Menimo, da v primerih zakonske domneve
prenosa po 101. členu ZASP, 75. člena ni moč uporabiti, saj je njegov na-
men v ureditvi pogodbenih avtorskopravnih razpolaganj, kamor 101. člen
ZASP ne spada. Poleg tega pa bi uporaba tega (75.) člena postavila v bistve-
no neenak položaj avtorje baz podatkov, kolektivnih del in računalniških
programov, za katere velja domneva neomejenega prenosa (tako časovno
kot teritorialno) v primerjavi z avtorji drugih del (v kolikor bi določbo 101.
člena ZASP interpretirali v smislu, da prenos na delodajalca velja le za te-
ritorij Slovenije). Glede na pravkar navedeno je najbrž pravilnejša interpre-
tacija, da gre pri določbi 101. člena ZASP za teritorialno neomejen prenos.
Izhajajoč iz domneve o izključnem prenosu, katere smisel je v čistem prav-
nem položaju delodajalca in v možnostih komercialne eksploatacije tako
prenesenega avtorskega dela, ter iz domneve o prenosu vseh materialnih
pravic, katere smisel vidimo v kompleksnosti prenosa ter prav tako v čistem
pravnem položaju delodajalca, je ta interpretacija bolj smiselna tudi zato,
ker gre v korist delodajalca, kar tudi sicer velja za ta pododdelek ZASP, ki
v reševanju kolizije interesov med delavcem in delodajalcem daje prednost
slednjemu. Tudi glede možnosti nadaljnjega prenosa avtorskih del, ustvar-
jenih v delovnem razmerju, menimo, da je na podlagi enakih argumentov
pravilnejša interpretacija, da lahko delodajalec pravice, pridobljene na pod-
lagi 101. člena ZASP, prenaša naprej na tretje osebe (tako tudi Trampuž
1997e, 232).
Opisane določbe ZASP so dispozitivne narave, saj je zmeraj dopustna
tudi drugačna ureditev. Delavec in delodajalec lahko s pogodbo npr. po-
polnoma drugače uredita vprašanje imetništva materialnih avtorskih pra-
vic, spreminjata desetletni rok, lahko se dogovorita, katere vsebine so pre-
