Page 51 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 51
Pravna ureditev v Sloveniji 51
lodajalec več pravic kot po 101. členu ZASP – pridobi predvsem neome-
jene materialne avtorske pravice na takem programu. Delodajalec lahko
tako ustvarjen računalniški program komercialno izkorišča ves čas traja-
nja materialnih avtorskih pravic (in ne le deset let od dokončanja dela), de-
lavec – avtor računalniškega programa pa nima posebne pravice do plačila
(kot jo imajo avtorji drugih del po poteku desetletne zakonske cesije). Raz-
log takšne rešitve je najbrž v običajno velikem organizacijskem, časovnem
in materialnem vložku delodajalca v ustvarjanje računalniškega programa.
Posebnost predstavljajo tudi izvedbe avtorskih del, ki jih ustvarijo de-
lavci pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilu deloda-
jalca (npr. glasbeniki v filharmonijah ali na RTV, gledališki igralci ipd). V
praksi gre predvsem za primere živih izvedb, glede katerih ni večjih dilem,
ter za primere, ko so te izvedbe posnete in jih delodajalec nadaljnje izkori-
šča ali pa pride do razpolaganja s temi posnetki in do tega, da jih uporabijo
tretje osebe (Zupančič 1997b, 305). ZASP za vse te primere bistveno različ-
no kot za druga avtorska dela določa, da so razmerja med delavcem in delo-
dajalcem glede teh izvedb predmet kolektivnega ali drugega pogodbenega
urejanja. Zakon torej za te primere delavcem in delodajalcem pušča pro-
ste roke, da medsebojne odnose sporazumno uredijo s kolektivno ali dru-
go pogodbo. Komentatorji ZASP (Zupančič 1997b, 305) kljub odsotnosti
ustrezne ureditve za ta razmerja menijo, da je v teh primerih vendarle delo-
dajalec v nekoliko boljšem (privilegiranem) položaju, saj ima pri sklepanju
individualne pogodbe z delavcem de facto močnejši položaj in zato lahko
narekuje svoje pogoje glede imetništva avtorskih pravic izvajalca. Meni-
mo, da to drži za pogodbo o zaposlitvi, medtem ko je pri drugih pogodbah
(npr. podjemnih, posebnih avtorskih ipd.) to odvisno od umetniškega sta-
tusa posameznega izvajalca, ki bo na drugi strani pogajalske mize. Bolj kot
je znan in uveljavljen, bolj lahko tudi on postavlja pogoje glede zaposlitve
in imetništva avtorskih pravic iz izvedb. Za primere, ko niti pogodba o za-
poslitvi teh vprašanj ne bi izrecno urejala, je po mnenju Zupančiča (1997b,
305) položaj treba reševati s smiselno uporabo določb iz splošnega dela av-
torskega pogodbenega prava (domneva glede obsega prenosa po 75. členu
ZASP in posledice pomanjkanja obličnosti po 80. členu ZASP ).
Topografije polprevodniških vezij
Imetništvo pravic iz topografij, ustvarjenih v delovnem razmerju, je ureje-
no v Zakonu o varstvu topografije polprevodniških vezij (ZVTPPV). Pri
topografijah podobno kot pri izumih velja, da varstvo topografij, ustvar-
jenih v delovnem razmerju, pripada delodajalcu, razen kadar ni s pogod-
bo o zaposlitvi drugače določeno (3. člen ZVTPPV). Slovenska ureditev
lodajalec več pravic kot po 101. členu ZASP – pridobi predvsem neome-
jene materialne avtorske pravice na takem programu. Delodajalec lahko
tako ustvarjen računalniški program komercialno izkorišča ves čas traja-
nja materialnih avtorskih pravic (in ne le deset let od dokončanja dela), de-
lavec – avtor računalniškega programa pa nima posebne pravice do plačila
(kot jo imajo avtorji drugih del po poteku desetletne zakonske cesije). Raz-
log takšne rešitve je najbrž v običajno velikem organizacijskem, časovnem
in materialnem vložku delodajalca v ustvarjanje računalniškega programa.
Posebnost predstavljajo tudi izvedbe avtorskih del, ki jih ustvarijo de-
lavci pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilu deloda-
jalca (npr. glasbeniki v filharmonijah ali na RTV, gledališki igralci ipd). V
praksi gre predvsem za primere živih izvedb, glede katerih ni večjih dilem,
ter za primere, ko so te izvedbe posnete in jih delodajalec nadaljnje izkori-
šča ali pa pride do razpolaganja s temi posnetki in do tega, da jih uporabijo
tretje osebe (Zupančič 1997b, 305). ZASP za vse te primere bistveno različ-
no kot za druga avtorska dela določa, da so razmerja med delavcem in delo-
dajalcem glede teh izvedb predmet kolektivnega ali drugega pogodbenega
urejanja. Zakon torej za te primere delavcem in delodajalcem pušča pro-
ste roke, da medsebojne odnose sporazumno uredijo s kolektivno ali dru-
go pogodbo. Komentatorji ZASP (Zupančič 1997b, 305) kljub odsotnosti
ustrezne ureditve za ta razmerja menijo, da je v teh primerih vendarle delo-
dajalec v nekoliko boljšem (privilegiranem) položaju, saj ima pri sklepanju
individualne pogodbe z delavcem de facto močnejši položaj in zato lahko
narekuje svoje pogoje glede imetništva avtorskih pravic izvajalca. Meni-
mo, da to drži za pogodbo o zaposlitvi, medtem ko je pri drugih pogodbah
(npr. podjemnih, posebnih avtorskih ipd.) to odvisno od umetniškega sta-
tusa posameznega izvajalca, ki bo na drugi strani pogajalske mize. Bolj kot
je znan in uveljavljen, bolj lahko tudi on postavlja pogoje glede zaposlitve
in imetništva avtorskih pravic iz izvedb. Za primere, ko niti pogodba o za-
poslitvi teh vprašanj ne bi izrecno urejala, je po mnenju Zupančiča (1997b,
305) položaj treba reševati s smiselno uporabo določb iz splošnega dela av-
torskega pogodbenega prava (domneva glede obsega prenosa po 75. členu
ZASP in posledice pomanjkanja obličnosti po 80. členu ZASP ).
Topografije polprevodniških vezij
Imetništvo pravic iz topografij, ustvarjenih v delovnem razmerju, je ureje-
no v Zakonu o varstvu topografije polprevodniških vezij (ZVTPPV). Pri
topografijah podobno kot pri izumih velja, da varstvo topografij, ustvar-
jenih v delovnem razmerju, pripada delodajalcu, razen kadar ni s pogod-
bo o zaposlitvi drugače določeno (3. člen ZVTPPV). Slovenska ureditev
