Page 48 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 48
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
101. člena ZASP). Ne glede na navedeno pa obdrži delavec izključno pravi-
co, da uporablja takšno avtorsko delo v okviru svojih zbranih del (102. člen
ZASP). Drugačna oz. specialna določba pa je predvidena za baze podatkov,
kolektivna dela in računalniške programe, glede katerih se šteje, da so ma-
terialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na teh delih izključno in
neomejeno prenesene na delodajalca, če ni s pogodbo drugače določeno (2.
točka 102. člena in 112. člen ZASP). Izjema je predvidena tudi za izvedbe
iz delovnega razmerja, glede katerih ZASP v 126. členu določa, da se raz-
merja med delodajalcem in delavcem iz teh izvedb urejajo s kolektivno ali
drugo pogodbo.
Členi 101, 102 in 112 ZASP rešujejo kolizijo interesov, ki se pojavlja
med delodajalci in delavci ter med delovnim in avtorskim pravom. To je
obenem tudi kolizija med načelom avtorstva (10. člen ZASP) in načelom,
48 da rezultati delavčevega dela pripadajo slednjemu. V tem razmerju nape-
tosti je težko najti pravično ravnotežje; v tujih zakonodajah je opaziti ten-
denco oženja osebne sfere ustvarjalca v korist delodajalca (Trampuž 1997e,
230). Enako velja za slovensko ureditev, ki se v iskanju ravnotežja med enim
in drugim prevesi v korist delodajalca. ZASP sicer varuje načelo avtorstva,
zato avtorske pravice ne nastanejo neposredno pri delodajalcu, temveč vse-
lej pri avtorju (delavcu) kot fizični osebi. Ker pa je delavec za svoje delo
že nagrajen s plačo in drugimi ugodnostmi, ki jih daje delovno razmer-
je (predvsem gre za določeno stopnjo socialne varnosti), velja domneva, da
so materialne avtorske in druge pravice avtorja na takšnem delu prenesene
na delodajalca. Izključljiva domneva prenosa zajame vse materialne pravice
(členi 22–33 ZASP) in vse druge pravice avtorja (členi 34–39 ZASP). Ker je
1. odstavek 101. člena lex specialis, siceršnja neprenosljivost teh pravic (npr.
pravice do nadomestila, sledne pravice) ni ovira (Trampuž 1997e, 231).
Bistveni opredelilni znak režima po 101., 102., 112. in 126. členu
ZASP je delovno razmerje, o katerem smo že pisali. Za razliko od ureditve
imetništva pravic iz izumov, ustvarjenih v delovnem razmerju, veljajo na-
vedeni členi ZASP za vsa delovna razmerja, tako tista v javnem kot v zaseb-
nem sektorju, kar pomeni, da ureditev velja tudi za dela visokošolskih uči-
teljev in sodelavcev ter raziskovalcev (tako tudi Trampuž 1997e, 230). Kot
smo že dejali, se pri presoji, ali je neko delo nastalo v delovnem razmerju,
podrejeno uporablja ZDR-1.
Prenos avtorske pravice na delodajalca nastane že po zakonu, če ni s po-
godbo med delavcem in delodajalcem dogovorjeno kaj drugega (zato do-
mneva prenosa). Prenos je izključen, kar pomeni, da lahko delodajalec od
uporabe tega dela izključi tako avtorja kot tudi vse druge osebe (2. odstavek
74. člena ZASP). Delavec torej tega dela ne more ponuditi drugim osebam
101. člena ZASP). Ne glede na navedeno pa obdrži delavec izključno pravi-
co, da uporablja takšno avtorsko delo v okviru svojih zbranih del (102. člen
ZASP). Drugačna oz. specialna določba pa je predvidena za baze podatkov,
kolektivna dela in računalniške programe, glede katerih se šteje, da so ma-
terialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na teh delih izključno in
neomejeno prenesene na delodajalca, če ni s pogodbo drugače določeno (2.
točka 102. člena in 112. člen ZASP). Izjema je predvidena tudi za izvedbe
iz delovnega razmerja, glede katerih ZASP v 126. členu določa, da se raz-
merja med delodajalcem in delavcem iz teh izvedb urejajo s kolektivno ali
drugo pogodbo.
Členi 101, 102 in 112 ZASP rešujejo kolizijo interesov, ki se pojavlja
med delodajalci in delavci ter med delovnim in avtorskim pravom. To je
obenem tudi kolizija med načelom avtorstva (10. člen ZASP) in načelom,
48 da rezultati delavčevega dela pripadajo slednjemu. V tem razmerju nape-
tosti je težko najti pravično ravnotežje; v tujih zakonodajah je opaziti ten-
denco oženja osebne sfere ustvarjalca v korist delodajalca (Trampuž 1997e,
230). Enako velja za slovensko ureditev, ki se v iskanju ravnotežja med enim
in drugim prevesi v korist delodajalca. ZASP sicer varuje načelo avtorstva,
zato avtorske pravice ne nastanejo neposredno pri delodajalcu, temveč vse-
lej pri avtorju (delavcu) kot fizični osebi. Ker pa je delavec za svoje delo
že nagrajen s plačo in drugimi ugodnostmi, ki jih daje delovno razmer-
je (predvsem gre za določeno stopnjo socialne varnosti), velja domneva, da
so materialne avtorske in druge pravice avtorja na takšnem delu prenesene
na delodajalca. Izključljiva domneva prenosa zajame vse materialne pravice
(členi 22–33 ZASP) in vse druge pravice avtorja (členi 34–39 ZASP). Ker je
1. odstavek 101. člena lex specialis, siceršnja neprenosljivost teh pravic (npr.
pravice do nadomestila, sledne pravice) ni ovira (Trampuž 1997e, 231).
Bistveni opredelilni znak režima po 101., 102., 112. in 126. členu
ZASP je delovno razmerje, o katerem smo že pisali. Za razliko od ureditve
imetništva pravic iz izumov, ustvarjenih v delovnem razmerju, veljajo na-
vedeni členi ZASP za vsa delovna razmerja, tako tista v javnem kot v zaseb-
nem sektorju, kar pomeni, da ureditev velja tudi za dela visokošolskih uči-
teljev in sodelavcev ter raziskovalcev (tako tudi Trampuž 1997e, 230). Kot
smo že dejali, se pri presoji, ali je neko delo nastalo v delovnem razmerju,
podrejeno uporablja ZDR-1.
Prenos avtorske pravice na delodajalca nastane že po zakonu, če ni s po-
godbo med delavcem in delodajalcem dogovorjeno kaj drugega (zato do-
mneva prenosa). Prenos je izključen, kar pomeni, da lahko delodajalec od
uporabe tega dela izključi tako avtorja kot tudi vse druge osebe (2. odstavek
74. člena ZASP). Delavec torej tega dela ne more ponuditi drugim osebam
