Page 54 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 54
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
Tehnične in druge izboljšave
Kot smo že omenili, je alokacija pravic med delavcem in delodajalcem gle-
de ostalih inovacij – tehničnih in drugih izboljšav, umeščena v okvir de-
lovnopravne zakonodaje. Ta umestitev se je zgodila šele z novelo ZPILDR
iz leta 2006. Pred tem je ZPILDR urejal razmerja med delavci in deloda-
jalci tudi glede tehničnih (in celo netehničnih) izboljšav. Izkušnje v praksi
so pokazale, da takšna ureditev ni bila najprimernejša, saj je neutemeljeno
izenačevala obravnavo izumov kot najzahtevnejših rešitev tehničnih pro-
blemov z obravnavo tehničnih in drugih izboljšav, ki vsebujejo veliko manj
intelektualnega naboja oziroma se zanje zahteva dosti manjša stopnja in-
ventivnosti (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZPILDR 2006,
6–7). Glede na to, da je eden izmed temeljnih namenov zakonodaje na tem
področju predvsem spodbujanje izumov, ki najbolj pozitivno vplivajo na
54 povečevanje konkurenčnosti in gospodarske rasti ter vodijo v dolgoročni
napredek in razvoj neke družbe, omenjena ureditev v ZPILDR, ki je za ure-
janje razmerij med delavci in delodajalci tudi glede tehničnih in netehnič-
nih izboljšav uporabljala mehanizme prava intelektualne lastnine, po mne-
nju predlagatelja novele zakona ni bila ustrezna. Sedanje rešitve v ZPILDR
(po noveli 2006) upoštevajo razliko v stopnji inventivnosti pri izumih na
eni strani in tehničnih in drugih izboljšavah na drugi tako, da se za ureja-
nje razmerij med delavci in delodajalci glede tehničnih in drugih izboljšav
uporabljajo mehanizmi delovnega prava. Skladno s tem naj bi se ta razmer-
ja urejala bodisi na ravni kolektivnih pogodb (splošnih ali panožnih) in po-
godb o zaposlitvi, poleg tega pa lahko delodajalci ustrezne mehanizme za
spodbujanje teh inovacij predvidijo v svojih splošnih aktih. To pomeni, da
rezultati delavčevega dela načeloma pripadajo delodajalcu, če ni z delavcem
dogovorjeno kaj drugega; prav tako delodajalec delavca za takšno inovacijo
ni dolžan nagraditi, če takšna nagrada ni predvidena v kolektivni pogod-
bi na ravni dejavnosti, pogodbi o zaposlitvi ali splošnem aktu delodajalca.
Pravica delavca do nagrade
Patentni sistem in sistem avtorskopravnega varstva nista namenjena spod-
bujanju ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju, pač pa spod-
bujanju ustvarjalnosti in inovativnosti na splošno. Monopolne pravice, ki
jih podeljujeta »avtorjem« intelektualnih dosežkov, pomenijo nagrado za
njihov intelektualni napor ter za v ta dosežek vloženi čas in trud. Ta sistem
pa za primere, ko se ustvarjanje in inoviranje »dogaja« v delovnem razmer-
ju, v katerem je delavec za svoje delo, čas in trud že plačan, ni najbolj ustre-
zen. V takšnem ustvarjalnem procesu je namreč udeležen tudi delodajalec.
Če na pravo intelektualne lastnine gledamo kot na sistem, ki naj spodbu-
Tehnične in druge izboljšave
Kot smo že omenili, je alokacija pravic med delavcem in delodajalcem gle-
de ostalih inovacij – tehničnih in drugih izboljšav, umeščena v okvir de-
lovnopravne zakonodaje. Ta umestitev se je zgodila šele z novelo ZPILDR
iz leta 2006. Pred tem je ZPILDR urejal razmerja med delavci in deloda-
jalci tudi glede tehničnih (in celo netehničnih) izboljšav. Izkušnje v praksi
so pokazale, da takšna ureditev ni bila najprimernejša, saj je neutemeljeno
izenačevala obravnavo izumov kot najzahtevnejših rešitev tehničnih pro-
blemov z obravnavo tehničnih in drugih izboljšav, ki vsebujejo veliko manj
intelektualnega naboja oziroma se zanje zahteva dosti manjša stopnja in-
ventivnosti (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZPILDR 2006,
6–7). Glede na to, da je eden izmed temeljnih namenov zakonodaje na tem
področju predvsem spodbujanje izumov, ki najbolj pozitivno vplivajo na
54 povečevanje konkurenčnosti in gospodarske rasti ter vodijo v dolgoročni
napredek in razvoj neke družbe, omenjena ureditev v ZPILDR, ki je za ure-
janje razmerij med delavci in delodajalci tudi glede tehničnih in netehnič-
nih izboljšav uporabljala mehanizme prava intelektualne lastnine, po mne-
nju predlagatelja novele zakona ni bila ustrezna. Sedanje rešitve v ZPILDR
(po noveli 2006) upoštevajo razliko v stopnji inventivnosti pri izumih na
eni strani in tehničnih in drugih izboljšavah na drugi tako, da se za ureja-
nje razmerij med delavci in delodajalci glede tehničnih in drugih izboljšav
uporabljajo mehanizmi delovnega prava. Skladno s tem naj bi se ta razmer-
ja urejala bodisi na ravni kolektivnih pogodb (splošnih ali panožnih) in po-
godb o zaposlitvi, poleg tega pa lahko delodajalci ustrezne mehanizme za
spodbujanje teh inovacij predvidijo v svojih splošnih aktih. To pomeni, da
rezultati delavčevega dela načeloma pripadajo delodajalcu, če ni z delavcem
dogovorjeno kaj drugega; prav tako delodajalec delavca za takšno inovacijo
ni dolžan nagraditi, če takšna nagrada ni predvidena v kolektivni pogod-
bi na ravni dejavnosti, pogodbi o zaposlitvi ali splošnem aktu delodajalca.
Pravica delavca do nagrade
Patentni sistem in sistem avtorskopravnega varstva nista namenjena spod-
bujanju ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju, pač pa spod-
bujanju ustvarjalnosti in inovativnosti na splošno. Monopolne pravice, ki
jih podeljujeta »avtorjem« intelektualnih dosežkov, pomenijo nagrado za
njihov intelektualni napor ter za v ta dosežek vloženi čas in trud. Ta sistem
pa za primere, ko se ustvarjanje in inoviranje »dogaja« v delovnem razmer-
ju, v katerem je delavec za svoje delo, čas in trud že plačan, ni najbolj ustre-
zen. V takšnem ustvarjalnem procesu je namreč udeležen tudi delodajalec.
Če na pravo intelektualne lastnine gledamo kot na sistem, ki naj spodbu-
