Page 55 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 55
Pravna ureditev v Sloveniji 55
ja nastajanje vedno novih stvaritev v najširšem pomenu besede (od izumov
do novih oblik izdelkov, topografij polprevodnikov, novih sort rastlin in
duhovnih stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti), mora
ta spodbuda biti namenjena tudi delodajalcem, ki v nastajanje teh stvaritev
vlagajo materialna sredstva (zaposlujejo inovatorje, zagotavljajo material-
ne pogoje za nastanek novih avtorskih del ipd.). Tovrstno spodbudo skuša-
jo države zagotoviti s posebnimi pravili, ki naj po eni strani upoštevajo in-
telektualno-pravno načelo, po katerem so avtorji intelektualnih stvaritev
tudi njihovi »lastniki«, po drugi strani pa delovnopravno načelo, po kate-
rem vsi rezultati delavčevega dela pripadajo delodajalcu. Posebno mesto v
teh pravilih oziroma v iskanju ravnovesja med enim in drugim izhodiščem
ima nagrajevanje delavcev, ki ga države zelo različno urejajo oziroma pou-
darjajo različne vidike tega nagrajevanja. Po nekaterih stališčih je podlaga
za nagrado delavčev napor pri stvaritvi inovacije; napor, ki presega tisto, za
kar delavec prejema plačo oziroma kar se od njega pričakuje v smislu delov-
nih rezultatov (Trimborn 2009, 32). Druge države pri nagrajevanju delav-
cev za inovacije izhajajo iz tega, da je delavec prikrajšan za lastništvo ino-
vacije (ki gre delodajalcu), zato naj bo v zameno za to prikrajšanje udeležen
pri materialnih koristih, ki iz te inovacije izhajajo (Harhoff in Hoisl 2006,
8). Spet tretje države poudarjajo, da je nagrajevanje pomembno zaradi svo-
jega (domnevnega) vpliva na zavzetost zaposlenih za ustvarjanje in inovira-
nje (Baker, Jensen in Murphy 1988, 1).
Vprašanja upravičenosti, odmere in višine nagrade so ključni problemi
vsake pravne ureditve inovativnosti v delovnem razmerju. Slovenski zako-
nodajalec nagrajevanje delavcev za inovacije ureja v več zakonih, ureditev
pa je zelo različna glede na to, za katero inovacijo gre. V pripravljalnih gra-
divih in obrazložitvah predlogov omenjenih zakonov ni nikjer zaslediti na-
vedb, v katerih bi predlagatelj zakona obrazložil namen tega nagrajevanja
(prim. obrazložitev k predlogu ZPILDR 1995,6 obrazložitev k predlogu no-
vele ZPILDR 2006,7 obrazložitev k predlogu ZASP,8 obrazložitev k predlo-
gu ZVNSR,9 obrazložitev k predlogu ZVTPPV10).
Pojem nagrade smo že opredelili v drugem poglavju. Ugotovili smo,
da zakonodajalec v nobenem predpisu, ki ureja nagrajevanje za inovacije
in druge stvaritve v delovnem razmerju, ne definira pojma nagrade, prav
6 Poročevalec DZ, št. 14/1994 (prva obravnava); Poročevalec DZ, št. 45/1994 (druga obravnava); Po-
ročevalec DZ, št. 25/1995 (tretja obravnava).
7 Poročevalec DZ, št. 120/2006 (prva obravnava); Poročevalec DZ, št. 137/2006 (druga obravnava).
8 Poročevalec DZ, št. 21/1994 (prva obravnava); Poročevalec DZ, št. 46/1994 (druga obravnava).
9 Poročevalec DZ, št. 68/1998 (hitri postopek).
10 Poročevalec DZ, št. 3/1993 (prva obravnava); Poročevalec DZ, št. 21/1994 (druga obravnava); Po-
ročevalec DZ, št. 6/1995 (tretja obravnava).
ja nastajanje vedno novih stvaritev v najširšem pomenu besede (od izumov
do novih oblik izdelkov, topografij polprevodnikov, novih sort rastlin in
duhovnih stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti), mora
ta spodbuda biti namenjena tudi delodajalcem, ki v nastajanje teh stvaritev
vlagajo materialna sredstva (zaposlujejo inovatorje, zagotavljajo material-
ne pogoje za nastanek novih avtorskih del ipd.). Tovrstno spodbudo skuša-
jo države zagotoviti s posebnimi pravili, ki naj po eni strani upoštevajo in-
telektualno-pravno načelo, po katerem so avtorji intelektualnih stvaritev
tudi njihovi »lastniki«, po drugi strani pa delovnopravno načelo, po kate-
rem vsi rezultati delavčevega dela pripadajo delodajalcu. Posebno mesto v
teh pravilih oziroma v iskanju ravnovesja med enim in drugim izhodiščem
ima nagrajevanje delavcev, ki ga države zelo različno urejajo oziroma pou-
darjajo različne vidike tega nagrajevanja. Po nekaterih stališčih je podlaga
za nagrado delavčev napor pri stvaritvi inovacije; napor, ki presega tisto, za
kar delavec prejema plačo oziroma kar se od njega pričakuje v smislu delov-
nih rezultatov (Trimborn 2009, 32). Druge države pri nagrajevanju delav-
cev za inovacije izhajajo iz tega, da je delavec prikrajšan za lastništvo ino-
vacije (ki gre delodajalcu), zato naj bo v zameno za to prikrajšanje udeležen
pri materialnih koristih, ki iz te inovacije izhajajo (Harhoff in Hoisl 2006,
8). Spet tretje države poudarjajo, da je nagrajevanje pomembno zaradi svo-
jega (domnevnega) vpliva na zavzetost zaposlenih za ustvarjanje in inovira-
nje (Baker, Jensen in Murphy 1988, 1).
Vprašanja upravičenosti, odmere in višine nagrade so ključni problemi
vsake pravne ureditve inovativnosti v delovnem razmerju. Slovenski zako-
nodajalec nagrajevanje delavcev za inovacije ureja v več zakonih, ureditev
pa je zelo različna glede na to, za katero inovacijo gre. V pripravljalnih gra-
divih in obrazložitvah predlogov omenjenih zakonov ni nikjer zaslediti na-
vedb, v katerih bi predlagatelj zakona obrazložil namen tega nagrajevanja
(prim. obrazložitev k predlogu ZPILDR 1995,6 obrazložitev k predlogu no-
vele ZPILDR 2006,7 obrazložitev k predlogu ZASP,8 obrazložitev k predlo-
gu ZVNSR,9 obrazložitev k predlogu ZVTPPV10).
Pojem nagrade smo že opredelili v drugem poglavju. Ugotovili smo,
da zakonodajalec v nobenem predpisu, ki ureja nagrajevanje za inovacije
in druge stvaritve v delovnem razmerju, ne definira pojma nagrade, prav
6 Poročevalec DZ, št. 14/1994 (prva obravnava); Poročevalec DZ, št. 45/1994 (druga obravnava); Po-
ročevalec DZ, št. 25/1995 (tretja obravnava).
7 Poročevalec DZ, št. 120/2006 (prva obravnava); Poročevalec DZ, št. 137/2006 (druga obravnava).
8 Poročevalec DZ, št. 21/1994 (prva obravnava); Poročevalec DZ, št. 46/1994 (druga obravnava).
9 Poročevalec DZ, št. 68/1998 (hitri postopek).
10 Poročevalec DZ, št. 3/1993 (prva obravnava); Poročevalec DZ, št. 21/1994 (druga obravnava); Po-
ročevalec DZ, št. 6/1995 (tretja obravnava).
