Page 56 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
tako ne ureja različnih vrst nagrad in načinov njihovega podeljevanja, kot
jih pozna teorija. Utemeljili smo tudi, da lahko kot nagrado razumemo vse
koristi in ugodnosti, ki jih delavec dobi od delodajalca poleg plače. V nada-
ljevanju si zato poglejmo, kdaj ima delavec pravico do nagrade in v kakšni
višini.
Izumi
ZPILDR določa, da ima delavec, ki ustvari izum, pravico do primerne na-
grade. Kot je zakonodajalec zapisal v obrazložitvi predloga ZPILDR 1995
in v obrazložitvi ZPILDR 2006, je obvezno nagrajevanje predpisano samo
za izume (pred novelo ZPILDR 2006 so bile nagrade obvezne tudi za dru-
ge inovacije), saj prav ti najbolj prispevajo k dvigu konkurenčne sposobnos-
ti podjetij in s tem tudi samega nacionalnega gospodarstva.
56 ZPILDR vzpostavlja jasno obveznost delodajalca, da delavca za izum
vedno nagradi, ne glede na to, ali gre za neposredni ali posredni službeni
izum (15. in 16. člen ZPILDR). Na ta način naj bi se v največji meri spod-
bujalo inovativno dejavnost. Delavec naj torej vedno prejme nagrado, nje-
na višina pa se prilagaja okoliščinam primera. Kriteriji za določitev višine
nagrade so ocena glede: (1) gospodarske uporabnosti izuma, (2) nalog za-
poslenega pri delodajalcu in (3) delež delodajalca pri ustvaritvi izuma (2.
odstavek 15. člena ZPILDR). Razlika med neposrednimi in posrednimi
službenimi izumi se odraža v višini nagrade. Ker ne bi bilo ne pošteno ne
spodbudno, če bi bila za neposredne in posredne službene izume določena
enaka nagrada, bo zaradi merila »naloge zaposlenega pri delodajalcu« vi-
šina nagrade v primeru neposrednih službenih izumov, kjer izumljanje spa-
da v okvir delovnih nalog, nižja kot pri posrednih službenih izumih. Za-
kon tudi določa, da se v primerih, ko je izum ustvarilo več delavcev skupaj,
nagrada izračuna za vsakega posebej (2. odstavek 18. člena ZPILDR). Na ta
način se preprečijo potencialni spori med delavci glede deleža nagrade, ki
bi vsakemu pripadal v odvisnosti od njegovega prispevka k nastanku izu-
ma. V primeru nestrinjanja z nagrado ima pravico do ugovora pred porav-
nalnim svetom vsak delavec posamezno (5. odstavek 18. člena ZPILDR). V
nasprotnem primeru bi se spor o višini nagrade v sferi delavec – delodajalec
razširil še na delodajalec – vsi soizumitelji, tudi če bi se z določitvijo nagra-
de ne strinjal samo en delavec (in najbrž bi bili v primeru na novo določene
nagrade v sporu glede delitve nagrade tudi delavci med seboj).
ZPILDR nikjer ne določa, do katere vrste nagrade ima delavec pravico.
Še več, v 18. členu celo določa, da vrsto nagrade določita delavec in deloda-
jalec v pogodbi, ki jo morata skleniti v roku treh mesecev od prevzema služ-
benega izuma. Vendar pa iz drugih določb zakona jasno izhaja, da je zako-
tako ne ureja različnih vrst nagrad in načinov njihovega podeljevanja, kot
jih pozna teorija. Utemeljili smo tudi, da lahko kot nagrado razumemo vse
koristi in ugodnosti, ki jih delavec dobi od delodajalca poleg plače. V nada-
ljevanju si zato poglejmo, kdaj ima delavec pravico do nagrade in v kakšni
višini.
Izumi
ZPILDR določa, da ima delavec, ki ustvari izum, pravico do primerne na-
grade. Kot je zakonodajalec zapisal v obrazložitvi predloga ZPILDR 1995
in v obrazložitvi ZPILDR 2006, je obvezno nagrajevanje predpisano samo
za izume (pred novelo ZPILDR 2006 so bile nagrade obvezne tudi za dru-
ge inovacije), saj prav ti najbolj prispevajo k dvigu konkurenčne sposobnos-
ti podjetij in s tem tudi samega nacionalnega gospodarstva.
56 ZPILDR vzpostavlja jasno obveznost delodajalca, da delavca za izum
vedno nagradi, ne glede na to, ali gre za neposredni ali posredni službeni
izum (15. in 16. člen ZPILDR). Na ta način naj bi se v največji meri spod-
bujalo inovativno dejavnost. Delavec naj torej vedno prejme nagrado, nje-
na višina pa se prilagaja okoliščinam primera. Kriteriji za določitev višine
nagrade so ocena glede: (1) gospodarske uporabnosti izuma, (2) nalog za-
poslenega pri delodajalcu in (3) delež delodajalca pri ustvaritvi izuma (2.
odstavek 15. člena ZPILDR). Razlika med neposrednimi in posrednimi
službenimi izumi se odraža v višini nagrade. Ker ne bi bilo ne pošteno ne
spodbudno, če bi bila za neposredne in posredne službene izume določena
enaka nagrada, bo zaradi merila »naloge zaposlenega pri delodajalcu« vi-
šina nagrade v primeru neposrednih službenih izumov, kjer izumljanje spa-
da v okvir delovnih nalog, nižja kot pri posrednih službenih izumih. Za-
kon tudi določa, da se v primerih, ko je izum ustvarilo več delavcev skupaj,
nagrada izračuna za vsakega posebej (2. odstavek 18. člena ZPILDR). Na ta
način se preprečijo potencialni spori med delavci glede deleža nagrade, ki
bi vsakemu pripadal v odvisnosti od njegovega prispevka k nastanku izu-
ma. V primeru nestrinjanja z nagrado ima pravico do ugovora pred porav-
nalnim svetom vsak delavec posamezno (5. odstavek 18. člena ZPILDR). V
nasprotnem primeru bi se spor o višini nagrade v sferi delavec – delodajalec
razširil še na delodajalec – vsi soizumitelji, tudi če bi se z določitvijo nagra-
de ne strinjal samo en delavec (in najbrž bi bili v primeru na novo določene
nagrade v sporu glede delitve nagrade tudi delavci med seboj).
ZPILDR nikjer ne določa, do katere vrste nagrade ima delavec pravico.
Še več, v 18. členu celo določa, da vrsto nagrade določita delavec in deloda-
jalec v pogodbi, ki jo morata skleniti v roku treh mesecev od prevzema služ-
benega izuma. Vendar pa iz drugih določb zakona jasno izhaja, da je zako-
