Page 73 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 73
Analiza učinkovitosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju 73
to alocira imetništvo pravic iz teh izumov. V primerih, ko te izume višje
vrednoti delodajalec, z ustanovitvijo prevzemne pravice in ex lege preno-
som pravic iz izuma poskrbi za zmanjšanje transakcijskih stroškov. Na
ta način pravica lažje konča pri stranki, ki jo najviše ceni. Zaradi učinka
imetništva (endowment effect) bi bili v primeru odsotnosti prevzemne pra-
vice po ZPILDR transakcijski stroški v primerjavi z vrednostjo transakci-
je tako visoki, da bi bila transakcija neekonomična. V teh primerih bi bila
prvotna alokacija pravic pri delavcu tudi zadnja (dokončna), kar ne bi bilo
učinkovito, saj za komercializacijo izuma delodajalec veliko lažje poskrbi
kot pa delavec.
Glede na to, da k stvaritvi izuma prispevata tako delavec s svojim inte-
lektualnim naporom kot tudi delodajalec, ki delavca zaposluje, mu zagota-
vlja prostor in sredstva, potrebna za raziskave ipd., bi nekateri morda meni-
li, da bi bilo najbolj prav, če bi imetništvo pravic nad rezultati inovativnosti
v delovnem razmerju pripadalo obema, tako delavcu kot delodajalcu. Z vi-
dika ekonomske analize prava pa bi bila ta rešitev najmanj učinkovita. So-
lastništvo oz. soimetništvo pomeni višje transakcijske stroške, saj je treba
prehod pravice urediti za vsakega njenega imetnika posebej. Učinkovitost
zahteva tudi čim lažjo prenosljivost pravic. Tudi Posner (2007, 76) ugota-
vlja, da če si pravico lasti več oseb, bo njen prenos bistveno otežen. Tra-
cht (2000, 65–8) pri tem dodaja še nekatere druge dejavnike, ki vplivajo
na slabšo prenosljivost pravic, ki so v solastništvu. Izhajajoč iz tega solas-
tništvo oziroma soimetništvo pravic, ki izhajajo iz inovacij, ustvarjenih v
delovnem razmerju, z vidika ekonomske analize prava ni ustrezna rešitev.
Alokacija pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem glede iz-
umov iz delovnega razmerja pa se ne nanaša le na imetništvo pravic iz izu-
ma, pač pa tudi na obveznost delodajalca, da delavca za prevzeti izum pri-
merno nagradi. Če določbam ZPILDR o prevzemni pravici delodajalca
dodamo še pravico delavca do denarne nagrade (o učinkovitosti nagraje-
vanja bomo spregovorili v nadaljevanju), ugotovimo, da je ta rešitev z vidi-
ka ekonomske analize prava učinkovita tudi po Kaldor-Hickovem kriteri-
ju. Temelj tega merila učinkovitosti je, da se premik v menjavi pravic šteje
za učinkovitega, če subjekti, ki pristanejo na boljšem, lahko kompenzirajo
tiste, ki so na slabšem, pri tem pa so sami še vedno na boljšem kot pred spre-
membo (Zajc 2009a, 19–20).
Pomemben vidik učinkovitosti pravne ureditve predstavlja vprašanje,
ali zakon v praksi učinkuje tako, da izpolnjuje namene in cilje, ki so vo-
dili zakonodajalca pri njegovem sprejemu. Čeprav to v ZPILDR ni izrec-
no napisano, lahko sklepamo, da je bil namen prav v spodbujanju ustvarja-
nja izumov v delovnem razmerju, pri čemer je ta spodbudnost neposredno
to alocira imetništvo pravic iz teh izumov. V primerih, ko te izume višje
vrednoti delodajalec, z ustanovitvijo prevzemne pravice in ex lege preno-
som pravic iz izuma poskrbi za zmanjšanje transakcijskih stroškov. Na
ta način pravica lažje konča pri stranki, ki jo najviše ceni. Zaradi učinka
imetništva (endowment effect) bi bili v primeru odsotnosti prevzemne pra-
vice po ZPILDR transakcijski stroški v primerjavi z vrednostjo transakci-
je tako visoki, da bi bila transakcija neekonomična. V teh primerih bi bila
prvotna alokacija pravic pri delavcu tudi zadnja (dokončna), kar ne bi bilo
učinkovito, saj za komercializacijo izuma delodajalec veliko lažje poskrbi
kot pa delavec.
Glede na to, da k stvaritvi izuma prispevata tako delavec s svojim inte-
lektualnim naporom kot tudi delodajalec, ki delavca zaposluje, mu zagota-
vlja prostor in sredstva, potrebna za raziskave ipd., bi nekateri morda meni-
li, da bi bilo najbolj prav, če bi imetništvo pravic nad rezultati inovativnosti
v delovnem razmerju pripadalo obema, tako delavcu kot delodajalcu. Z vi-
dika ekonomske analize prava pa bi bila ta rešitev najmanj učinkovita. So-
lastništvo oz. soimetništvo pomeni višje transakcijske stroške, saj je treba
prehod pravice urediti za vsakega njenega imetnika posebej. Učinkovitost
zahteva tudi čim lažjo prenosljivost pravic. Tudi Posner (2007, 76) ugota-
vlja, da če si pravico lasti več oseb, bo njen prenos bistveno otežen. Tra-
cht (2000, 65–8) pri tem dodaja še nekatere druge dejavnike, ki vplivajo
na slabšo prenosljivost pravic, ki so v solastništvu. Izhajajoč iz tega solas-
tništvo oziroma soimetništvo pravic, ki izhajajo iz inovacij, ustvarjenih v
delovnem razmerju, z vidika ekonomske analize prava ni ustrezna rešitev.
Alokacija pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem glede iz-
umov iz delovnega razmerja pa se ne nanaša le na imetništvo pravic iz izu-
ma, pač pa tudi na obveznost delodajalca, da delavca za prevzeti izum pri-
merno nagradi. Če določbam ZPILDR o prevzemni pravici delodajalca
dodamo še pravico delavca do denarne nagrade (o učinkovitosti nagraje-
vanja bomo spregovorili v nadaljevanju), ugotovimo, da je ta rešitev z vidi-
ka ekonomske analize prava učinkovita tudi po Kaldor-Hickovem kriteri-
ju. Temelj tega merila učinkovitosti je, da se premik v menjavi pravic šteje
za učinkovitega, če subjekti, ki pristanejo na boljšem, lahko kompenzirajo
tiste, ki so na slabšem, pri tem pa so sami še vedno na boljšem kot pred spre-
membo (Zajc 2009a, 19–20).
Pomemben vidik učinkovitosti pravne ureditve predstavlja vprašanje,
ali zakon v praksi učinkuje tako, da izpolnjuje namene in cilje, ki so vo-
dili zakonodajalca pri njegovem sprejemu. Čeprav to v ZPILDR ni izrec-
no napisano, lahko sklepamo, da je bil namen prav v spodbujanju ustvarja-
nja izumov v delovnem razmerju, pri čemer je ta spodbudnost neposredno
