Page 74 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 74
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
povezana z imetništvom pravic iz patenta, s katerim se lahko ti izumi zava-
rujejo. Že v uvodu smo omenili, da je celotno pravo intelektualne lastnine,
ki »avtorjem« intelektualnih stvaritev podeljuje izključne pravice, name-
njeno spodbujanju ustvarjalnosti oz. inovativnosti. To spodbujanje (angl.
incentive to innovate) je vsebovano tudi v samemu konceptu patentnega
prava, ki svojim imetnikom zaradi pravice izključiti vsakogar od kakršne-
koli uporabe s patentom zavarovanega izuma podeljuje možnost monopol-
nega zaslužka, s katerim si izumitelji povrnejo investiranje časa in denar-
ja v nastanek novih izumov. Najnovejše ugotovitve (MacLeod in Nuvolari
2007; Hall 2007; Cohen, Nelson in Walsh 2000) sicer kažejo, da pravkar
povedano le deloma drži, saj naj bi spodbuda za inoviranje ne bila samo v
možnosti pridobitve patenta (več o tem v nadaljevanju). Predvsem pa za
pravno ureditev inovativnosti v delovnem razmerju težko trdimo, da po-
74 meni spodbudo za inoviranje, saj njen namen ni v spodbujanju inovacij
na splošno (kot to velja za pravice intelektualne lastnine), pač pa v iskanju
ustreznega ravnotežja med različnimi izhodišči in principi (delovno pravo
versus pravo intelektualne lastnine; interes delavca versus interes deloda-
jalca; pravičnost versus učinkovitost). Ker pa se s pravnimi pravili, ki ure-
jajo inovativnost v delovnem razmerju, alocirajo tudi pravice intelektualne
lastnine, ima seveda lahko tudi ta »veja prava« spodbujevalne učinke. Kot
izhaja iz analize ureditve tega vprašanja v drugih državah (Wolk in Szka-
lej 2015), mora imetništvo iz pravic izumov, pa tudi ostalih inovacij v de-
lovnem razmerju, na koncu praviloma konča pri delodajalcu, ki jih bo bolj
učinkovito izkoriščal. Na ta način pravna ureditev pravzaprav ne spodbuja
delavcev k ustvarjalnosti in inovativnosti, pač pa prvenstveno spodbuja de-
lodajalce, da vlagajo v nastajanje novih intelektualnih stvaritev. Pri tem se
moramo vprašati, kako sploh nastanejo inovacije, kdo jih ustvarja. Odgo-
vor je seveda na dlani – inovacije so predvsem produkt človeškega intelekta.
Tudi v teoriji je nesporno, da je inovativnost podjetij odvisna predvsem od
motivov njihovih znanstvenikov in inženirjev za inoviranje (Cohen 2010,
196). S tega vidika lahko rečemo, da pravna ureditev inovativnosti v delov-
nem razmerju ne predstavlja neposredne spodbude za inoviranje, saj de-
lavcev ne spodbuja k inovativnosti (vsaj ne z alokacijo imetništva pravic iz
takšnih inovacij). Zato Merges (1999, 29–31) meni, da bi bilo z vidika de-
lavcev, od katerih je inovativnost izvorno odvisna, bolj spodbudno oziro-
ma da bi bili delavci bolj motivirani za inoviranje, če bi jim iz teh inovacij
pripadalo tudi imetništvo ustreznih pravic intelektualne lastnine. Tudi ne-
kateri drugi teoretiki (Riley 1994; Bartow 1997) menijo, da je obstoječi sis-
tem imetništva pravic nespodbuden za inoviranje, s to razliko, da se jim ta
rešitev zdi nepravična do inovatorjev. Pri tem navajajo, da je nastanek ino-
povezana z imetništvom pravic iz patenta, s katerim se lahko ti izumi zava-
rujejo. Že v uvodu smo omenili, da je celotno pravo intelektualne lastnine,
ki »avtorjem« intelektualnih stvaritev podeljuje izključne pravice, name-
njeno spodbujanju ustvarjalnosti oz. inovativnosti. To spodbujanje (angl.
incentive to innovate) je vsebovano tudi v samemu konceptu patentnega
prava, ki svojim imetnikom zaradi pravice izključiti vsakogar od kakršne-
koli uporabe s patentom zavarovanega izuma podeljuje možnost monopol-
nega zaslužka, s katerim si izumitelji povrnejo investiranje časa in denar-
ja v nastanek novih izumov. Najnovejše ugotovitve (MacLeod in Nuvolari
2007; Hall 2007; Cohen, Nelson in Walsh 2000) sicer kažejo, da pravkar
povedano le deloma drži, saj naj bi spodbuda za inoviranje ne bila samo v
možnosti pridobitve patenta (več o tem v nadaljevanju). Predvsem pa za
pravno ureditev inovativnosti v delovnem razmerju težko trdimo, da po-
74 meni spodbudo za inoviranje, saj njen namen ni v spodbujanju inovacij
na splošno (kot to velja za pravice intelektualne lastnine), pač pa v iskanju
ustreznega ravnotežja med različnimi izhodišči in principi (delovno pravo
versus pravo intelektualne lastnine; interes delavca versus interes deloda-
jalca; pravičnost versus učinkovitost). Ker pa se s pravnimi pravili, ki ure-
jajo inovativnost v delovnem razmerju, alocirajo tudi pravice intelektualne
lastnine, ima seveda lahko tudi ta »veja prava« spodbujevalne učinke. Kot
izhaja iz analize ureditve tega vprašanja v drugih državah (Wolk in Szka-
lej 2015), mora imetništvo iz pravic izumov, pa tudi ostalih inovacij v de-
lovnem razmerju, na koncu praviloma konča pri delodajalcu, ki jih bo bolj
učinkovito izkoriščal. Na ta način pravna ureditev pravzaprav ne spodbuja
delavcev k ustvarjalnosti in inovativnosti, pač pa prvenstveno spodbuja de-
lodajalce, da vlagajo v nastajanje novih intelektualnih stvaritev. Pri tem se
moramo vprašati, kako sploh nastanejo inovacije, kdo jih ustvarja. Odgo-
vor je seveda na dlani – inovacije so predvsem produkt človeškega intelekta.
Tudi v teoriji je nesporno, da je inovativnost podjetij odvisna predvsem od
motivov njihovih znanstvenikov in inženirjev za inoviranje (Cohen 2010,
196). S tega vidika lahko rečemo, da pravna ureditev inovativnosti v delov-
nem razmerju ne predstavlja neposredne spodbude za inoviranje, saj de-
lavcev ne spodbuja k inovativnosti (vsaj ne z alokacijo imetništva pravic iz
takšnih inovacij). Zato Merges (1999, 29–31) meni, da bi bilo z vidika de-
lavcev, od katerih je inovativnost izvorno odvisna, bolj spodbudno oziro-
ma da bi bili delavci bolj motivirani za inoviranje, če bi jim iz teh inovacij
pripadalo tudi imetništvo ustreznih pravic intelektualne lastnine. Tudi ne-
kateri drugi teoretiki (Riley 1994; Bartow 1997) menijo, da je obstoječi sis-
tem imetništva pravic nespodbuden za inoviranje, s to razliko, da se jim ta
rešitev zdi nepravična do inovatorjev. Pri tem navajajo, da je nastanek ino-
