Page 75 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 75
Analiza učinkovitosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju 75
vacije bistveno odvisen od inovatorja in da je njegov delež neprimerljivo po-
membnejši od (finančnega) deleža delodajalca. Nekateri drugi (Oddi 1989;
Dratler 1979; Cherensky 1993) pa v imetništvu delodajalca vidijo negacijo
patentnega sistema kot takšnega oziroma spodkopavanje upravičenosti nje-
govega obstoja z moralnega vidika.
Mergesu (1999, 29–31) se zdi logično, da če bodo delavci ime-
li imetništvo nad inovacijami, bodo inovativnosti posvečali več truda in
bodo za inovativnost bolj motivirani. S tega vidika Merges (ibid.) razume
imetništvo patenta kot spodbudo za izumljanje tudi v delovnem razmer-
ju. Čeprav se ta trditev zdi dokaj logična, menimo, da ne drži. Številne raz-
iskave (Sauermann in Cohen 2010; Rosenthal Kwall 2006; Buccafusco in
Springman 2011, 8; MacDonald 1983) namreč kažejo, da inovacijski napori
niso odvisni od (potencialnega) imetništva pravic iz patenta oziroma dru-
ge pravice industrijske lastnine, pač pa od notranjih vzgibov delavcev ozi-
roma izumiteljev in drugih ustvarjalcev; od njihovih intrinstičnih (notra-
njih) motivov za inoviranje. Delavci-izumitelji bodo v delovnem razmerju
izumljali in inovirali tudi vedoč, da bodo relevantne pravice intelektualne
lastnine pripadle delodajalcu. S tega vidika ne moremo trditi, da ureditev
imetništva po ZPILDR ni spodbudna zato, ker imetništvo teh pravic aloci-
ra pri delodajalcu oziroma delodajalcu omogoča prevzem izuma. Tudi Co-
lston in Galloway (2010, 48) v zvezi s tem ugotavljata, da so v delovnem
razmerju izumitelji motivirani že s samo zaposlitvijo in pa z obstojem pro-
blema, ki ga rešujejo, ne pa z obljubo dobička ali nagrade. Vendar pa to ne
negira patentnega sistema kot stimulatorja inovativnosti v delovnem raz-
merju. V tem primeru je z možnostjo dobička stimuliran delodajalec, kar
pomeni, da je sistem spodbuden, le da je ta spodbuda indirektna. Poleg tega
pa moramo upoštevati tudi spodbudnost sistema za delodajalca. Koliko de-
lodajalcev bi vlagalo v tvegane raziskovalne projekte, zaposlovalo doktorje
znanosti, kupovalo drago opremo ipd., če bi vse pravice iz rezultatov inova-
tivnosti v delovnem razmerju že po zakonu pripadale izumitelju-delavcu?
Ker pomembni izumi večinoma nastajajo v timih strokovnjakov, bi to po-
menilo tudi soimetništvo teh pravic, kar je najmanj učinkovita oblika alo-
kacije.
Alokacija imetništva pravic iz izuma
– izvedbene določbe (analiza postopkovnih določb)
Vprašanje učinkovitosti pravne ureditve se postavlja tudi v zvezi z do-
ločbami, ki opredeljujejo način delodajalčevega prevzema izuma. Gre pred-
vsem za postopkovne oz. izvedbene določbe, ki lahko v praksi učinkujejo
zelo različno. Med najpomembnejše sodijo določbe, ki urejajo medseboj-
vacije bistveno odvisen od inovatorja in da je njegov delež neprimerljivo po-
membnejši od (finančnega) deleža delodajalca. Nekateri drugi (Oddi 1989;
Dratler 1979; Cherensky 1993) pa v imetništvu delodajalca vidijo negacijo
patentnega sistema kot takšnega oziroma spodkopavanje upravičenosti nje-
govega obstoja z moralnega vidika.
Mergesu (1999, 29–31) se zdi logično, da če bodo delavci ime-
li imetništvo nad inovacijami, bodo inovativnosti posvečali več truda in
bodo za inovativnost bolj motivirani. S tega vidika Merges (ibid.) razume
imetništvo patenta kot spodbudo za izumljanje tudi v delovnem razmer-
ju. Čeprav se ta trditev zdi dokaj logična, menimo, da ne drži. Številne raz-
iskave (Sauermann in Cohen 2010; Rosenthal Kwall 2006; Buccafusco in
Springman 2011, 8; MacDonald 1983) namreč kažejo, da inovacijski napori
niso odvisni od (potencialnega) imetništva pravic iz patenta oziroma dru-
ge pravice industrijske lastnine, pač pa od notranjih vzgibov delavcev ozi-
roma izumiteljev in drugih ustvarjalcev; od njihovih intrinstičnih (notra-
njih) motivov za inoviranje. Delavci-izumitelji bodo v delovnem razmerju
izumljali in inovirali tudi vedoč, da bodo relevantne pravice intelektualne
lastnine pripadle delodajalcu. S tega vidika ne moremo trditi, da ureditev
imetništva po ZPILDR ni spodbudna zato, ker imetništvo teh pravic aloci-
ra pri delodajalcu oziroma delodajalcu omogoča prevzem izuma. Tudi Co-
lston in Galloway (2010, 48) v zvezi s tem ugotavljata, da so v delovnem
razmerju izumitelji motivirani že s samo zaposlitvijo in pa z obstojem pro-
blema, ki ga rešujejo, ne pa z obljubo dobička ali nagrade. Vendar pa to ne
negira patentnega sistema kot stimulatorja inovativnosti v delovnem raz-
merju. V tem primeru je z možnostjo dobička stimuliran delodajalec, kar
pomeni, da je sistem spodbuden, le da je ta spodbuda indirektna. Poleg tega
pa moramo upoštevati tudi spodbudnost sistema za delodajalca. Koliko de-
lodajalcev bi vlagalo v tvegane raziskovalne projekte, zaposlovalo doktorje
znanosti, kupovalo drago opremo ipd., če bi vse pravice iz rezultatov inova-
tivnosti v delovnem razmerju že po zakonu pripadale izumitelju-delavcu?
Ker pomembni izumi večinoma nastajajo v timih strokovnjakov, bi to po-
menilo tudi soimetništvo teh pravic, kar je najmanj učinkovita oblika alo-
kacije.
Alokacija imetništva pravic iz izuma
– izvedbene določbe (analiza postopkovnih določb)
Vprašanje učinkovitosti pravne ureditve se postavlja tudi v zvezi z do-
ločbami, ki opredeljujejo način delodajalčevega prevzema izuma. Gre pred-
vsem za postopkovne oz. izvedbene določbe, ki lahko v praksi učinkujejo
zelo različno. Med najpomembnejše sodijo določbe, ki urejajo medseboj-
