Page 79 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 79
Analiza učinkovitosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju 79
prodati oziroma zanj podeliti licenco. S tega vidika rok ne sme biti ne pre-
dolg ne prekratek. Menimo, da je trimesečni rok za prevzem izuma, za ka-
terega se je odločil slovenski zakonodajalec, z vidika kompromisa med in-
teresi delavca in delodajalca, ustrezen. Na podlagi primerjave ZPILDR z
nemškim ArbEG, ki je pri urejanju izumov v delovnem razmerju služil na-
šemu zakonodajalcu za zgled (sedaj ArbNErfG), ugotavljamo, da je pri sa-
mem roku za prevzem ZPILDR celo nekoliko strožji od nemškega zakona,
saj določa trimesečni rok in ne 4 mesečnega, kot ga je poznal ArbEG v raz-
ličici, ki je bila veljavna ob snovanju in sprejemu ZPILDR. Trimesečni rok
za prevzem izuma je torej primerljiv z roki v drugih evropskih državah –
večina sicer določa štirimesečni rok, trimesečnega pa poleg Slovenije poz-
na, denimo, sosednja Italija. Rok, ki bi bil krajši od trimesečnega, pa bi bil,
tako menimo, vendarle prekratek.1
Postopek prevzema izuma je nemški zakonodajalec z novelo ArbEG
bistveno spremenil. Velik vpliv na vsebino teh sprememb je imela študi-
ja, izvedena med nemškimi podjetji leta 1998, v kateri so bile kritike nem-
ških gospodarstvenikov uperjene med drugim tudi v način prevzema izu-
ma. Pri tem je podjetja najbolj motilo to, da je ob zamudi štirimesečnega
roka za prevzem izuma ta ex lege pripadel delavcu-izumitelju (Trimborn
2009, 2–3). Izhajajoč iz tega je bil že leta 2001 pripravljen osnutek nove-
le ArbEG, ki je bila sprejeta 31. 7. 2009, veljati pa začela 1. oktobra 2009.
Novi ArbNErfG sicer še vedno določa, da mora delodajalec izum prevze-
ti (1. odstavek 6. člena), vendar šteje, da je delodajalec izum prevzel, če ga v
4 mesecih od prejema obvestila o izumu ni prepustil delavcu (2. odstavek 6.
člena ). Kot vidimo, je sedaj po ArbNErfG postopek ravno obrnjen: prej je
moral delodajalec izum v 4 mesecih prevzeti, sicer je z izumom lahko dela-
vec prosto razpolagal. Po noveli pa lahko delavec z izumom prosto razpo-
laga le v primeru, če mu ga delodajalec izrecno prepusti. Opustitev prevze-
ma izuma torej sedaj za delodajalca nima več tako usodnih posledic, kot jih
je imela pred 1. 10. 2009.
Če na ZPILDR pogledamo z vidika postopka prevzema izuma, se se-
veda vprašamo, ali bi glede na to, da se je naš zakonodajalec pri njegovem
snovanju naslanjal prav na nemški zakon, kazalo postopek prevzema izu-
ma spremeniti tudi pri nas. Pri tem ne smemo pozabiti, da je glede roka za
vročitev pisne izjave o prevzemu naš zakon za delodajalce še nekoliko strož-
ji kot nemški. Menimo, da bi bila takšna sprememba upravičena le na pod-
lagi podatkov, iz katerih bi izhajalo, da s postopkom prevzema izuma po
ZPILDR delodajalci niso zadovoljni. Žal pri nas za zdaj raziskave, ki bi to
1 Tak rok je poznal finski patentni zakon iz leta 1943 (3. odstavek 23. člena finskega Zakona o patentih
1943), ki pa je bil predmet številnih kritik (Trimborn 2009, 66) in je bil zato spremenjen.
prodati oziroma zanj podeliti licenco. S tega vidika rok ne sme biti ne pre-
dolg ne prekratek. Menimo, da je trimesečni rok za prevzem izuma, za ka-
terega se je odločil slovenski zakonodajalec, z vidika kompromisa med in-
teresi delavca in delodajalca, ustrezen. Na podlagi primerjave ZPILDR z
nemškim ArbEG, ki je pri urejanju izumov v delovnem razmerju služil na-
šemu zakonodajalcu za zgled (sedaj ArbNErfG), ugotavljamo, da je pri sa-
mem roku za prevzem ZPILDR celo nekoliko strožji od nemškega zakona,
saj določa trimesečni rok in ne 4 mesečnega, kot ga je poznal ArbEG v raz-
ličici, ki je bila veljavna ob snovanju in sprejemu ZPILDR. Trimesečni rok
za prevzem izuma je torej primerljiv z roki v drugih evropskih državah –
večina sicer določa štirimesečni rok, trimesečnega pa poleg Slovenije poz-
na, denimo, sosednja Italija. Rok, ki bi bil krajši od trimesečnega, pa bi bil,
tako menimo, vendarle prekratek.1
Postopek prevzema izuma je nemški zakonodajalec z novelo ArbEG
bistveno spremenil. Velik vpliv na vsebino teh sprememb je imela študi-
ja, izvedena med nemškimi podjetji leta 1998, v kateri so bile kritike nem-
ških gospodarstvenikov uperjene med drugim tudi v način prevzema izu-
ma. Pri tem je podjetja najbolj motilo to, da je ob zamudi štirimesečnega
roka za prevzem izuma ta ex lege pripadel delavcu-izumitelju (Trimborn
2009, 2–3). Izhajajoč iz tega je bil že leta 2001 pripravljen osnutek nove-
le ArbEG, ki je bila sprejeta 31. 7. 2009, veljati pa začela 1. oktobra 2009.
Novi ArbNErfG sicer še vedno določa, da mora delodajalec izum prevze-
ti (1. odstavek 6. člena), vendar šteje, da je delodajalec izum prevzel, če ga v
4 mesecih od prejema obvestila o izumu ni prepustil delavcu (2. odstavek 6.
člena ). Kot vidimo, je sedaj po ArbNErfG postopek ravno obrnjen: prej je
moral delodajalec izum v 4 mesecih prevzeti, sicer je z izumom lahko dela-
vec prosto razpolagal. Po noveli pa lahko delavec z izumom prosto razpo-
laga le v primeru, če mu ga delodajalec izrecno prepusti. Opustitev prevze-
ma izuma torej sedaj za delodajalca nima več tako usodnih posledic, kot jih
je imela pred 1. 10. 2009.
Če na ZPILDR pogledamo z vidika postopka prevzema izuma, se se-
veda vprašamo, ali bi glede na to, da se je naš zakonodajalec pri njegovem
snovanju naslanjal prav na nemški zakon, kazalo postopek prevzema izu-
ma spremeniti tudi pri nas. Pri tem ne smemo pozabiti, da je glede roka za
vročitev pisne izjave o prevzemu naš zakon za delodajalce še nekoliko strož-
ji kot nemški. Menimo, da bi bila takšna sprememba upravičena le na pod-
lagi podatkov, iz katerih bi izhajalo, da s postopkom prevzema izuma po
ZPILDR delodajalci niso zadovoljni. Žal pri nas za zdaj raziskave, ki bi to
1 Tak rok je poznal finski patentni zakon iz leta 1943 (3. odstavek 23. člena finskega Zakona o patentih
1943), ki pa je bil predmet številnih kritik (Trimborn 2009, 66) in je bil zato spremenjen.
