Page 83 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 83
Analiza učinkovitosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju 83
velja le ob predpostavki, da so pravice strank jasno določene (Hertog 2000,
230 ), v primeru avtorskega dela iz delovnega razmerja pa temu ni tako (za-
radi problema trenutka prenosa, pa tudi zaradi nekaterih drugih proble-
mov ureditve v ZASP, kar obravnavamo v nadaljevanju). Regulacija je torej
v primeru avtorskega dela iz delovnega razmerja boljša rešitev kot pogaja-
nja med strankama, kar nasploh velja za vse primere, ko transakcijski stro-
ški niso enaki nič (Hertog 2000, 235 ).
Pri odločanju o tem, kako (pri kom) alocirati imetništvo materialnih
avtorskih pravic med delavcem in delodajalcem, bi se moral zakonodajalec,
če bi pri tem izhajal iz ekonomske analize prava, vprašati, katera regulator-
na ureditev proizvaja najnižje transakcijske stroške (normativni Coasov te-
orem) oziroma katera stranka pravico najbolj ceni (normativni Hobbsov
teorem). V primeru izvedb iz delovnega razmerja, kjer se izvajalci, zaposle-
ni predvsem v kulturnih organizacijah, ukvarjajo s posredovanjem kultur-
nih dobrin, kar praviloma vključuje večje število izvajalcev (ZASP govori
o skupini izvajalcev, prim. 120. in 121. člen ZASP), je z vidika transakcij-
skih stroškov bolj učinkovita alokacija materialnih avtorskih pravic pri de-
lodajalcu (sicer bo treba prenos urediti z vsakim izvajalcem posebej). Izha-
jajoč iz tega je določba 126. člena ZASP, ki delavcu-izvajalcu in delojemalcu
pušča popolnoma proste roke, da medsebojna razmerja uredita s kolektiv-
no ali drugo pogodbo, ekonomsko neučinkovita. Prvič, z vidika manjših
transakcijskih stroškov bi bila boljša ureditev, po kateri bi materialne av-
torske pravice pripadle delodajalcu (ta je samo eden, na drugi strani pa je
več imetnikov pravic). Drugič, v primeru neobstoja relevantnih določb v
kolektivni ali drugi pogodbi je imetništvo pravic nejasno, saj se ga lahko
ugotovi šele s smiselno uporabo določb iz splošnega dela avtorskega prava,
to je določb o domnevi glede obsega prenosa po 75. členu ZASP in posledi-
cah pomanjkanja obličnosti po 80. členu ZASP. Tretjič, v primeru pogod-
benega urejanja bo učinkovitost alokacije pravic odvisna od umetniškega
statusa vsakega posameznega izvajalca. Kadar bo šlo za sklepanje pogodbe
o zaposlitvi, bo delodajalec najbrž dosegel alokacijo pravic pri njem, v pri-
meru drugih pogodb pa je to odvisno od vrste okoliščin.
Kadar ne gre za izvedbe iz delovnega razmerja, pač pa za avtorska dela,
je z vidika transakcijskih stroškov najučinkovitejša ureditev, po kateri so
materialne avtorske pravice pri delodajalcu. Sklepanje pogodb bo v tem
primeru zaradi učinka imetništva lažje, kot če so te pravice alocirane pri
delavcu – avtorju. Z vidika učinkovitosti gre torej pritrditi ex lege prenosu
pravic na delodajalca. Enako velja pritrditi tudi dikciji 101. člena ZASP, ki
ureja ex lege prenos vseh materialnih pravic in drugih pravic avtorja, kar te-
orija (van Houweling 2010, 561) označuje kot šopek pravic (angl. copyright
velja le ob predpostavki, da so pravice strank jasno določene (Hertog 2000,
230 ), v primeru avtorskega dela iz delovnega razmerja pa temu ni tako (za-
radi problema trenutka prenosa, pa tudi zaradi nekaterih drugih proble-
mov ureditve v ZASP, kar obravnavamo v nadaljevanju). Regulacija je torej
v primeru avtorskega dela iz delovnega razmerja boljša rešitev kot pogaja-
nja med strankama, kar nasploh velja za vse primere, ko transakcijski stro-
ški niso enaki nič (Hertog 2000, 235 ).
Pri odločanju o tem, kako (pri kom) alocirati imetništvo materialnih
avtorskih pravic med delavcem in delodajalcem, bi se moral zakonodajalec,
če bi pri tem izhajal iz ekonomske analize prava, vprašati, katera regulator-
na ureditev proizvaja najnižje transakcijske stroške (normativni Coasov te-
orem) oziroma katera stranka pravico najbolj ceni (normativni Hobbsov
teorem). V primeru izvedb iz delovnega razmerja, kjer se izvajalci, zaposle-
ni predvsem v kulturnih organizacijah, ukvarjajo s posredovanjem kultur-
nih dobrin, kar praviloma vključuje večje število izvajalcev (ZASP govori
o skupini izvajalcev, prim. 120. in 121. člen ZASP), je z vidika transakcij-
skih stroškov bolj učinkovita alokacija materialnih avtorskih pravic pri de-
lodajalcu (sicer bo treba prenos urediti z vsakim izvajalcem posebej). Izha-
jajoč iz tega je določba 126. člena ZASP, ki delavcu-izvajalcu in delojemalcu
pušča popolnoma proste roke, da medsebojna razmerja uredita s kolektiv-
no ali drugo pogodbo, ekonomsko neučinkovita. Prvič, z vidika manjših
transakcijskih stroškov bi bila boljša ureditev, po kateri bi materialne av-
torske pravice pripadle delodajalcu (ta je samo eden, na drugi strani pa je
več imetnikov pravic). Drugič, v primeru neobstoja relevantnih določb v
kolektivni ali drugi pogodbi je imetništvo pravic nejasno, saj se ga lahko
ugotovi šele s smiselno uporabo določb iz splošnega dela avtorskega prava,
to je določb o domnevi glede obsega prenosa po 75. členu ZASP in posledi-
cah pomanjkanja obličnosti po 80. členu ZASP. Tretjič, v primeru pogod-
benega urejanja bo učinkovitost alokacije pravic odvisna od umetniškega
statusa vsakega posameznega izvajalca. Kadar bo šlo za sklepanje pogodbe
o zaposlitvi, bo delodajalec najbrž dosegel alokacijo pravic pri njem, v pri-
meru drugih pogodb pa je to odvisno od vrste okoliščin.
Kadar ne gre za izvedbe iz delovnega razmerja, pač pa za avtorska dela,
je z vidika transakcijskih stroškov najučinkovitejša ureditev, po kateri so
materialne avtorske pravice pri delodajalcu. Sklepanje pogodb bo v tem
primeru zaradi učinka imetništva lažje, kot če so te pravice alocirane pri
delavcu – avtorju. Z vidika učinkovitosti gre torej pritrditi ex lege prenosu
pravic na delodajalca. Enako velja pritrditi tudi dikciji 101. člena ZASP, ki
ureja ex lege prenos vseh materialnih pravic in drugih pravic avtorja, kar te-
orija (van Houweling 2010, 561) označuje kot šopek pravic (angl. copyright
