Page 84 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 84
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
bundle). S tem, ko ZASP vse materialne pravice združuje pri delodajalcu,
se pravzaprav izogne transakcijskim stroškom, ki nastanejo, kadar pravice
pripadajo več osebam.
Z vidika ekonomske analize prava problem 101. člena ZASP torej ni v
določbi o ex lege desetletnem prenosu pravic na delodajalca, pač pa v tem,
da zakon ta ex lege prenos veže na trenutek dokončanja dela, ki je nejasen
oziroma ga je težko ugotoviti. Poleg tega pa je nejasno tudi, v kakšnem ob-
segu delodajalcu tako prenesena pravica sploh pripada. ZASP namreč ne
vsebuje domneve o neomejenosti prenosa, zato se postavlja vprašanje terito-
rialnosti prenosa, pa tudi možnosti nadaljnjega prenosa teh avtorskih del.
S tega vidika je ureditev za računalniške programe, kolektivna dela in baze
podatkov ustreznejša. Določbo 101. člena ZASP je sicer mogoče ustrezno
interpretirati: menimo, da gre za teritorialno neomejen prenos in da de-
84 lodajalec lahko pridobljene pravice prenaša naprej na tretje osebe (o tem
smo podrobno pisali v 3. poglavju). Vendar je to le interpretacija, dejstvo,
da 101. člen ZASP potrebuje interpretacijo pa pomeni, da pravilo ni jasno
določeno. Določba 101. člena ZASP je neučinkovita tudi zato, ker deloda-
jalcu onemogoča učinkovito upravljanje pravic, saj mora vse licence omeji-
ti na deset let. Komercializacija avtorskih del je v primerih, ko je v praksi
običajen časovno neomejen prenos, otežena. Naslednji problem, ki je mor-
da nekoliko specifičen za tiste dejavnosti, v katerih nastaja veliko avtorskih
del (npr. na univerzah, časopisnih hišah ipd.), pa je v tem, da bo deloda-
jalec moral po 10 letih zahtevati ponovni prenos pravic za vsako avtorsko
delo posebej. Stranki delovnega razmerja omenjene negotovosti oziroma
nejasnosti sicer lahko v naprej odpravita s sklenitvijo medsebojne pogod-
be, saj gre pri 101. členu ZASP za dispozitivno zakonsko določbo. Vendar
je v praksi primerov, v katerih bi stranke to možnost izkoristile in alokaci-
jo pravic uredile drugače, zelo malo (tako tudi Trampuž 1997e, 230). Poleg
tega je vprašljiva učinkovitost take pogodbe z vidika Coasovega teorema
(kar smo že omenili). Nedvomno je, da je zakonodajalec v 101. členu ZASP
želel postaviti sistem, v katerem bi bil položaj delodajalca jasen in nedvou-
men in ki bi mu omogočil ustrezno eksploatacijo avtorskih del, ustvarjenih
v delovnem razmerju, vendar mu to ni uspelo. Zato menimo, da je pravna
ureditev imetništva pravic iz stvaritev, ustvarjenih v delovnem razmerju,
neučinkovita. Še več – menimo, da zaradi omenjenih problemov povzroča
dodatne napetosti med delavcem in delodajalcem. Z vidika alokacije pravic
pa ugotavljamo, da je končna alokacija materialnih avtorskih pravic pri de-
lodajalcu bolj učinkovita, kot če bi bile te pravice alocirane pri delavcu. V
slednjem primeru bi bile transakcije zaradi močnejšega učinka imetništva
(Buccafisco in Springman (2011) govorita o učinku kreativnosti) manj in-
bundle). S tem, ko ZASP vse materialne pravice združuje pri delodajalcu,
se pravzaprav izogne transakcijskim stroškom, ki nastanejo, kadar pravice
pripadajo več osebam.
Z vidika ekonomske analize prava problem 101. člena ZASP torej ni v
določbi o ex lege desetletnem prenosu pravic na delodajalca, pač pa v tem,
da zakon ta ex lege prenos veže na trenutek dokončanja dela, ki je nejasen
oziroma ga je težko ugotoviti. Poleg tega pa je nejasno tudi, v kakšnem ob-
segu delodajalcu tako prenesena pravica sploh pripada. ZASP namreč ne
vsebuje domneve o neomejenosti prenosa, zato se postavlja vprašanje terito-
rialnosti prenosa, pa tudi možnosti nadaljnjega prenosa teh avtorskih del.
S tega vidika je ureditev za računalniške programe, kolektivna dela in baze
podatkov ustreznejša. Določbo 101. člena ZASP je sicer mogoče ustrezno
interpretirati: menimo, da gre za teritorialno neomejen prenos in da de-
84 lodajalec lahko pridobljene pravice prenaša naprej na tretje osebe (o tem
smo podrobno pisali v 3. poglavju). Vendar je to le interpretacija, dejstvo,
da 101. člen ZASP potrebuje interpretacijo pa pomeni, da pravilo ni jasno
določeno. Določba 101. člena ZASP je neučinkovita tudi zato, ker deloda-
jalcu onemogoča učinkovito upravljanje pravic, saj mora vse licence omeji-
ti na deset let. Komercializacija avtorskih del je v primerih, ko je v praksi
običajen časovno neomejen prenos, otežena. Naslednji problem, ki je mor-
da nekoliko specifičen za tiste dejavnosti, v katerih nastaja veliko avtorskih
del (npr. na univerzah, časopisnih hišah ipd.), pa je v tem, da bo deloda-
jalec moral po 10 letih zahtevati ponovni prenos pravic za vsako avtorsko
delo posebej. Stranki delovnega razmerja omenjene negotovosti oziroma
nejasnosti sicer lahko v naprej odpravita s sklenitvijo medsebojne pogod-
be, saj gre pri 101. členu ZASP za dispozitivno zakonsko določbo. Vendar
je v praksi primerov, v katerih bi stranke to možnost izkoristile in alokaci-
jo pravic uredile drugače, zelo malo (tako tudi Trampuž 1997e, 230). Poleg
tega je vprašljiva učinkovitost take pogodbe z vidika Coasovega teorema
(kar smo že omenili). Nedvomno je, da je zakonodajalec v 101. členu ZASP
želel postaviti sistem, v katerem bi bil položaj delodajalca jasen in nedvou-
men in ki bi mu omogočil ustrezno eksploatacijo avtorskih del, ustvarjenih
v delovnem razmerju, vendar mu to ni uspelo. Zato menimo, da je pravna
ureditev imetništva pravic iz stvaritev, ustvarjenih v delovnem razmerju,
neučinkovita. Še več – menimo, da zaradi omenjenih problemov povzroča
dodatne napetosti med delavcem in delodajalcem. Z vidika alokacije pravic
pa ugotavljamo, da je končna alokacija materialnih avtorskih pravic pri de-
lodajalcu bolj učinkovita, kot če bi bile te pravice alocirane pri delavcu. V
slednjem primeru bi bile transakcije zaradi močnejšega učinka imetništva
(Buccafisco in Springman (2011) govorita o učinku kreativnosti) manj in-
