Page 82 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 82
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
cessio legis po 101. členu ZASP, ki je predviden za deset let od dokončanja
dela, to pa zato, ker ni vedno jasno, kdaj nastopi ta trenutek »dokončanja«.
V praksi je ugotavljanje trenutka dokončanja dela lahko zapleteno in odvis-
no od okoliščin vsakega posameznega primera, zato bo prehod imetništva
pravic iz takšnega avtorskega dela v veliko primerih negotov in sporen. Pri
tem bo delodajalec pri ugotavljanju trenutka dokončanja dela skušal dose-
či takšno razlago dejanskih okoliščin, da bo njegovo imetništvo pravic na
tem delu trajalo kar najdlje v prihodnost, delavec pa ravno obratno. Prav-
kar povedano pa je v nasprotju s potrebo po jasni in natančni ureditvi pra-
vic, ki jo normativna ekonomska teorija tako poudarja. Pri tem pa ne mo-
remo mimo dejstva, da je ureditev po 101. členu ZASP dispozitivna, saj
zakon pravi »če ni s pogodbo drugače določeno«. V nadaljevanju bomo
zato preučili, ali določilo o dispozitivnem pogodbenem urejanju avtorskih
82 in drugih pravic avtorja v delovnem razmerju morda vendarle pomeni več-
jo učinkovitost.
Ekonomska teorija prava razume pogodbeno urejanje razmerij kot te-
meljno institucijo pravne in tudi ekonomske interakcije (Masten 2000, 37).
Pogodbeno urejanje imetništva pravic je z vidika ekonomske učinkovitosti
najustreznejše, saj so po menjavi pravice razdeljene tako, da prinašajo naj-
večje možne donose (Medema in Zerbe 2000, 876). Če poenostavimo: po-
godba pomeni, da sta se stranki strinjali, do strinjanja pa pride le, ko obe
maksimirata svojo korist. Pravkar navedeno pa velja le ob ničtih oziroma
dovolj nizkih transakcijskih stroških. Ker ti v praksi niso nikoli enaki nič,
kar je trdil že Coase (1960, 15), teorija (Thaler 1980; Kahneman, Knetsch
in Thaler 1990, 1253) pa je to dodatno utemeljila še z učinkom imetništva
(angl. endowment effect), s tega vidika dispozitivnost določb 101. člena
ZASP ne pomeni, da bo pravica pristala pri stranki, ki jo najbolj ceni. Teo-
retično gledano bi lahko dejali, da učinek imetništva na transakcijo pravic
ne more vplivati, če se delodajalec in delavec o prenosu materialnih avtor-
skih pravic na delih iz delovnega razmerja dogovorita ex ante. V takem pri-
meru namreč avtorsko delo sploh še ni nastalo in zatorej učinka imetništva
(še) ni. Vendar pa bo tudi v tem primeru pogajanje le redko kdaj učinkovi-
to, saj bo delodajalec običajno poskušal doseči z delavcem takšen dogovor,
ki mu najbolj ustreza, zaradi delavčeve želje po zaposlitvi pa mu bo to naj-
brž tudi uspelo (delodajalec bo prenos pravic dejansko izsilil, saj se bo bo-
doči delavec v želji, da dobi službo, strinjal z marsičem, s čemer se kasneje
morda ne bi). Učinkovitost takih ex ante pogodbenih dogovorov je z vidi-
ka Coasovega teorema zato vprašljiva, saj v pogajanjih obstaja element stra-
teškega obnašanja (Veljanovski 1982), zaradi česar pravica ne bo pristala pri
stranki, ki jo najbolj ceni. Poleg tega pa je Coase opozoril, da njegov teorem
cessio legis po 101. členu ZASP, ki je predviden za deset let od dokončanja
dela, to pa zato, ker ni vedno jasno, kdaj nastopi ta trenutek »dokončanja«.
V praksi je ugotavljanje trenutka dokončanja dela lahko zapleteno in odvis-
no od okoliščin vsakega posameznega primera, zato bo prehod imetništva
pravic iz takšnega avtorskega dela v veliko primerih negotov in sporen. Pri
tem bo delodajalec pri ugotavljanju trenutka dokončanja dela skušal dose-
či takšno razlago dejanskih okoliščin, da bo njegovo imetništvo pravic na
tem delu trajalo kar najdlje v prihodnost, delavec pa ravno obratno. Prav-
kar povedano pa je v nasprotju s potrebo po jasni in natančni ureditvi pra-
vic, ki jo normativna ekonomska teorija tako poudarja. Pri tem pa ne mo-
remo mimo dejstva, da je ureditev po 101. členu ZASP dispozitivna, saj
zakon pravi »če ni s pogodbo drugače določeno«. V nadaljevanju bomo
zato preučili, ali določilo o dispozitivnem pogodbenem urejanju avtorskih
82 in drugih pravic avtorja v delovnem razmerju morda vendarle pomeni več-
jo učinkovitost.
Ekonomska teorija prava razume pogodbeno urejanje razmerij kot te-
meljno institucijo pravne in tudi ekonomske interakcije (Masten 2000, 37).
Pogodbeno urejanje imetništva pravic je z vidika ekonomske učinkovitosti
najustreznejše, saj so po menjavi pravice razdeljene tako, da prinašajo naj-
večje možne donose (Medema in Zerbe 2000, 876). Če poenostavimo: po-
godba pomeni, da sta se stranki strinjali, do strinjanja pa pride le, ko obe
maksimirata svojo korist. Pravkar navedeno pa velja le ob ničtih oziroma
dovolj nizkih transakcijskih stroških. Ker ti v praksi niso nikoli enaki nič,
kar je trdil že Coase (1960, 15), teorija (Thaler 1980; Kahneman, Knetsch
in Thaler 1990, 1253) pa je to dodatno utemeljila še z učinkom imetništva
(angl. endowment effect), s tega vidika dispozitivnost določb 101. člena
ZASP ne pomeni, da bo pravica pristala pri stranki, ki jo najbolj ceni. Teo-
retično gledano bi lahko dejali, da učinek imetništva na transakcijo pravic
ne more vplivati, če se delodajalec in delavec o prenosu materialnih avtor-
skih pravic na delih iz delovnega razmerja dogovorita ex ante. V takem pri-
meru namreč avtorsko delo sploh še ni nastalo in zatorej učinka imetništva
(še) ni. Vendar pa bo tudi v tem primeru pogajanje le redko kdaj učinkovi-
to, saj bo delodajalec običajno poskušal doseči z delavcem takšen dogovor,
ki mu najbolj ustreza, zaradi delavčeve želje po zaposlitvi pa mu bo to naj-
brž tudi uspelo (delodajalec bo prenos pravic dejansko izsilil, saj se bo bo-
doči delavec v želji, da dobi službo, strinjal z marsičem, s čemer se kasneje
morda ne bi). Učinkovitost takih ex ante pogodbenih dogovorov je z vidi-
ka Coasovega teorema zato vprašljiva, saj v pogajanjih obstaja element stra-
teškega obnašanja (Veljanovski 1982), zaradi česar pravica ne bo pristala pri
stranki, ki jo najbolj ceni. Poleg tega pa je Coase opozoril, da njegov teorem
