Page 86 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 86
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
v delovnem razmerju menita, da z dodelitvijo tega imetništva delodajalcu
pravo ne nudi dovolj spodbud avtorjem za ustvarjanje, prav tako ta režim
(tako Bently in Sherman) ne upošteva avtorjeve naravnopravne pravice, ki
jo ima nad stvaritvami svojega intelekta. Navajata še, da se na ta način za-
konodaja bistveno oddaljuje od najpomembnejših osnov avtorskega prava.
Vendar pa raziskave kažejo drugače. Tushnet (2009, 521), Barron (2010, 7
in 15) in Rosenthal Kwall (2006) dokazujejo, da spodbuda za ustvarjanje
avtorskih del ni le v (bodoči) izključni pravici. Tudi Schrerer (2001) ugota-
vlja, da so od ektrinstičnih motivov, kamor spadajo denarne nagrade, po-
membnejši notranji oziroma intrinstinčni motivi, kot so ustvarjalni nemir,
želja po koristnem doprinosu družbi, želja po delitvi znanja z drugimi, želja
po oblikovanju intelektualne debate ipd. S tega vidika alokacija imetništva
pravic pri delodajalcu ne deluje nespodbudno: če ZASP ne bi vseboval te-
86 žav v zvezi z jasno določitvijo pravic, bi lahko zapisali celo, da njegove do-
ločbe glede imetništva pravic delujejo tako v smeri večje avtorske produk-
cije kot tudi da so ekonomsko učinkovite. Menimo torej, da bi bila v zvezi
z avtorskimi deli v delovnem razmerju ustreznejša ureditev, po kateri bi za-
kon sicer še vedno predvideval ex lege prenos, ki pa naj traja ves čas avtor-
skopravnega varstva.
Nov videz izdelka
Kot smo že zapisali na več mestih, se nov videz izdelka lahko varuje z av-
torsko pravico po ZASP ali z modelom po ZIL-1. V prvem primeru glede
učinkovitosti ureditve alokacije pravic velja enako, kot smo zgoraj zapisa-
li za avtorska dela. V drugem primeru, ko gre za model, pa moramo najprej
ugotoviti, da ZIL imetništva pravic iz videza izdelka, ustvarjenega v delov-
nem razmerju, ne ureja. Ureja pa imetništvo teh pravic Uredba 6/2002 o
modelih EU, ki glede imetništva pravic iz modela EU daje prednost dogo-
voru med delavcem in delodajalcem, če takega dogovora ni, pa nacionalni
ureditvi. Šele če dogovora ni in če nacionalna zakonodaja ne določa niče-
sar, se te pravice prenesejo na delodajalca.
Najprej lahko ugotovimo, da po Uredbi 6/2002 pravice iz modela EU
originarno nastanejo pri delavcu (Uredba 6/2002 v 14. členu določa pre-
nos pravic na delodajalca); ureditev torej upošteva osebnostno-pravni vidik
pravic intelektualne lastnine, kar je tudi sicer značilno za evropsko zako-
nodajo, ki ureja ustvarjalnost in inovativnost v delovnem razmerju. Ured-
ba 6/2002 nato daje prednost pogodbenemu dogovarjanju glede imetništva
pravic iz modela EU (14. člen Uredbe). Kot smo že zapisali, za dosego učin-
kovitosti prvotna alokacija sploh ni pomembna, kadar se stranki (delavec
in delodajalec) o prenosu teh pravic uspešno pogajata. Pri pogodbenem do-
v delovnem razmerju menita, da z dodelitvijo tega imetništva delodajalcu
pravo ne nudi dovolj spodbud avtorjem za ustvarjanje, prav tako ta režim
(tako Bently in Sherman) ne upošteva avtorjeve naravnopravne pravice, ki
jo ima nad stvaritvami svojega intelekta. Navajata še, da se na ta način za-
konodaja bistveno oddaljuje od najpomembnejših osnov avtorskega prava.
Vendar pa raziskave kažejo drugače. Tushnet (2009, 521), Barron (2010, 7
in 15) in Rosenthal Kwall (2006) dokazujejo, da spodbuda za ustvarjanje
avtorskih del ni le v (bodoči) izključni pravici. Tudi Schrerer (2001) ugota-
vlja, da so od ektrinstičnih motivov, kamor spadajo denarne nagrade, po-
membnejši notranji oziroma intrinstinčni motivi, kot so ustvarjalni nemir,
želja po koristnem doprinosu družbi, želja po delitvi znanja z drugimi, želja
po oblikovanju intelektualne debate ipd. S tega vidika alokacija imetništva
pravic pri delodajalcu ne deluje nespodbudno: če ZASP ne bi vseboval te-
86 žav v zvezi z jasno določitvijo pravic, bi lahko zapisali celo, da njegove do-
ločbe glede imetništva pravic delujejo tako v smeri večje avtorske produk-
cije kot tudi da so ekonomsko učinkovite. Menimo torej, da bi bila v zvezi
z avtorskimi deli v delovnem razmerju ustreznejša ureditev, po kateri bi za-
kon sicer še vedno predvideval ex lege prenos, ki pa naj traja ves čas avtor-
skopravnega varstva.
Nov videz izdelka
Kot smo že zapisali na več mestih, se nov videz izdelka lahko varuje z av-
torsko pravico po ZASP ali z modelom po ZIL-1. V prvem primeru glede
učinkovitosti ureditve alokacije pravic velja enako, kot smo zgoraj zapisa-
li za avtorska dela. V drugem primeru, ko gre za model, pa moramo najprej
ugotoviti, da ZIL imetništva pravic iz videza izdelka, ustvarjenega v delov-
nem razmerju, ne ureja. Ureja pa imetništvo teh pravic Uredba 6/2002 o
modelih EU, ki glede imetništva pravic iz modela EU daje prednost dogo-
voru med delavcem in delodajalcem, če takega dogovora ni, pa nacionalni
ureditvi. Šele če dogovora ni in če nacionalna zakonodaja ne določa niče-
sar, se te pravice prenesejo na delodajalca.
Najprej lahko ugotovimo, da po Uredbi 6/2002 pravice iz modela EU
originarno nastanejo pri delavcu (Uredba 6/2002 v 14. členu določa pre-
nos pravic na delodajalca); ureditev torej upošteva osebnostno-pravni vidik
pravic intelektualne lastnine, kar je tudi sicer značilno za evropsko zako-
nodajo, ki ureja ustvarjalnost in inovativnost v delovnem razmerju. Ured-
ba 6/2002 nato daje prednost pogodbenemu dogovarjanju glede imetništva
pravic iz modela EU (14. člen Uredbe). Kot smo že zapisali, za dosego učin-
kovitosti prvotna alokacija sploh ni pomembna, kadar se stranki (delavec
in delodajalec) o prenosu teh pravic uspešno pogajata. Pri pogodbenem do-
