Page 85 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 85
Analiza učinkovitosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju 85
tenzivne oziroma bi jih bilo manj. Učinek kreativnosti povzroča torej višje
transakcijske stroške kot učinek imetništva. Izjemo od trditve, da je z vidi-
ka alokacije pravic učinkoviteje, če so te pravice alocirane pri delodajalcu,
morda predstavljajo le avtorska dela na univerzah, pri katerih obstajajo po-
sebnosti, ki omogočajo tudi drugačne zaključke.2 Razen tega pa ne moremo
trditi, da alokacija imetništva materialnih avtorskih pravic ni učinkovita
sama po sebi – vendarle so pravice alocirane pri delodajalcu, po desetih le-
tih je urejena prisilna licenca, kar zmanjšuje transakcijske stroške na podo-
ben način kot smo zapisali za ex lege prenos po ZPILDR – neučinkovit je le
način, kako je izpeljana. Vse to pa lahko negativno vpliva na širjenje kultur-
nih dobrin, širjenje znanstvenih besedil, diseminacijo znanja ipd. Izhajajoč
iz tega ni vprašljiva samo učinkovitost imetništva pravic po ZASP, pač pa je
lahko vprašljiva tudi spodbudnost tovrstne zakonske ureditve.
Tako kot pri analizi učinkovitosti določb ZPILDR je tudi učinkovi-
tost določb ZASP o imetništvu pravic iz avtorskega dela odvisna od odgo-
vora na vprašanje, ali zakon v praksi učinkuje tako, da izpolnjuje namene
in cilje, ki so vodili zakonodajalca pri njegovem sprejemu. V obrazložitvi
predloga ZASP3 je zapisano, da je namen zakonskih določb »poiskati rav-
notežje med delojemalcem, ki je ustvaril delo (po načelu avtorstva avtor-
ska pravica vedno najprej nastane pri njem) in delodajalcem, ki avtorju za
to daje plačo …«. Izhajajoč iz splošnih ciljev zakona lahko ugotovimo, da
je splošni namen ZASP, kar velja tudi za relevantne določbe glede avtorske-
ga ustvarjanja v delovnem razmerju, pospešiti in podpreti kulturno in dru-
go ustvarjanje. Spodbujanje avtorskega ustvarjanja v delovnem razmerju je,
tako kot to velja za ustvarjanje izumov, povezano z imetništvom material-
nih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja v teh delih. Bently in Sher-
man (2004, 123) v zvezi z obstoječim režimom imetništva avtorskih pravic
2 Za profesorje in raziskovalce na univerzah se namreč postavlja vprašanje vpliva učinka kreativno-
sti na (domnevno neučinkovito) prenosljivost pravic. Pri morebitnem prenosu avtorskih pravic iz
del, ki jih ustvarijo profesorji in raziskovalci (pod predpostavko, da bi zakon imetništvo alociral pri
njih) za slednje ni pomembna le vrednost (zaslužek), ki ga s tem dosežejo, pač pa so za prenos zain-
teresirani tudi zaradi obstoječega sistema napredovanja po habilitacijskih merilih, kjer se vsaka obja-
va točkuje. Za razliko od drugih (»neuniverzitetnih) delavcev – avtorjev je za profesorje in razisko-
valce značilno prav to, da so za prenosljivost pravic zainteresirani tudi iz drugih razlogov in pri odlo-
čanju o tem upoštevajo tudi učinke npr. objave nekega znanstvenega besedila pri ugledni mednaro-
dni založbi, ki bo njenemu avtorju pomenila možnost imenovanja v višji naziv, večjo težo pri prido-
bivanju raziskovalnih projektov ipd. Če poenostavim: profesorji in raziskovalci na univerzah se pri
transakcijah teh pravic, če bi bile z zakonodajo alocirane pri njih, ne bi odločali le na podlagi tega,
koliko bodo s takšno transakcijo zaslužili. Zato je učinek kreativnosti na prenosljivost teh pravic pri
avtorskih delih na univerzah vprašljiv oziroma je lahko omiljen z željo po čim večji diseminaciji teh
del. Učinek imetništva in kreativnosti v zvezi z avtorskimi deli na univerzah z vidika omenjenih spe-
cifik v teoriji doslej še ni bil deležen pozornosti, si ga pa prav gotovo zasluži.
3 Poročevalec DZ, št. 21/1994, 62.
tenzivne oziroma bi jih bilo manj. Učinek kreativnosti povzroča torej višje
transakcijske stroške kot učinek imetništva. Izjemo od trditve, da je z vidi-
ka alokacije pravic učinkoviteje, če so te pravice alocirane pri delodajalcu,
morda predstavljajo le avtorska dela na univerzah, pri katerih obstajajo po-
sebnosti, ki omogočajo tudi drugačne zaključke.2 Razen tega pa ne moremo
trditi, da alokacija imetništva materialnih avtorskih pravic ni učinkovita
sama po sebi – vendarle so pravice alocirane pri delodajalcu, po desetih le-
tih je urejena prisilna licenca, kar zmanjšuje transakcijske stroške na podo-
ben način kot smo zapisali za ex lege prenos po ZPILDR – neučinkovit je le
način, kako je izpeljana. Vse to pa lahko negativno vpliva na širjenje kultur-
nih dobrin, širjenje znanstvenih besedil, diseminacijo znanja ipd. Izhajajoč
iz tega ni vprašljiva samo učinkovitost imetništva pravic po ZASP, pač pa je
lahko vprašljiva tudi spodbudnost tovrstne zakonske ureditve.
Tako kot pri analizi učinkovitosti določb ZPILDR je tudi učinkovi-
tost določb ZASP o imetništvu pravic iz avtorskega dela odvisna od odgo-
vora na vprašanje, ali zakon v praksi učinkuje tako, da izpolnjuje namene
in cilje, ki so vodili zakonodajalca pri njegovem sprejemu. V obrazložitvi
predloga ZASP3 je zapisano, da je namen zakonskih določb »poiskati rav-
notežje med delojemalcem, ki je ustvaril delo (po načelu avtorstva avtor-
ska pravica vedno najprej nastane pri njem) in delodajalcem, ki avtorju za
to daje plačo …«. Izhajajoč iz splošnih ciljev zakona lahko ugotovimo, da
je splošni namen ZASP, kar velja tudi za relevantne določbe glede avtorske-
ga ustvarjanja v delovnem razmerju, pospešiti in podpreti kulturno in dru-
go ustvarjanje. Spodbujanje avtorskega ustvarjanja v delovnem razmerju je,
tako kot to velja za ustvarjanje izumov, povezano z imetništvom material-
nih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja v teh delih. Bently in Sher-
man (2004, 123) v zvezi z obstoječim režimom imetništva avtorskih pravic
2 Za profesorje in raziskovalce na univerzah se namreč postavlja vprašanje vpliva učinka kreativno-
sti na (domnevno neučinkovito) prenosljivost pravic. Pri morebitnem prenosu avtorskih pravic iz
del, ki jih ustvarijo profesorji in raziskovalci (pod predpostavko, da bi zakon imetništvo alociral pri
njih) za slednje ni pomembna le vrednost (zaslužek), ki ga s tem dosežejo, pač pa so za prenos zain-
teresirani tudi zaradi obstoječega sistema napredovanja po habilitacijskih merilih, kjer se vsaka obja-
va točkuje. Za razliko od drugih (»neuniverzitetnih) delavcev – avtorjev je za profesorje in razisko-
valce značilno prav to, da so za prenosljivost pravic zainteresirani tudi iz drugih razlogov in pri odlo-
čanju o tem upoštevajo tudi učinke npr. objave nekega znanstvenega besedila pri ugledni mednaro-
dni založbi, ki bo njenemu avtorju pomenila možnost imenovanja v višji naziv, večjo težo pri prido-
bivanju raziskovalnih projektov ipd. Če poenostavim: profesorji in raziskovalci na univerzah se pri
transakcijah teh pravic, če bi bile z zakonodajo alocirane pri njih, ne bi odločali le na podlagi tega,
koliko bodo s takšno transakcijo zaslužili. Zato je učinek kreativnosti na prenosljivost teh pravic pri
avtorskih delih na univerzah vprašljiv oziroma je lahko omiljen z željo po čim večji diseminaciji teh
del. Učinek imetništva in kreativnosti v zvezi z avtorskimi deli na univerzah z vidika omenjenih spe-
cifik v teoriji doslej še ni bil deležen pozornosti, si ga pa prav gotovo zasluži.
3 Poročevalec DZ, št. 21/1994, 62.
