Page 45 - Juvan, Emil, Doris Gomezelj Omerzel, Maja Uran Maravič, 2017. Spremljanje vedenja turistov. Koper. Založba Univerze na Primorskem.
P. 45
Merjenje vedenja turistov
Vedenje turistov lahko spremljamo s pomočjo več vrst podatkov. Primarne raziskave omo-
gočajo pridobivanje lastnih podatkov o vedenju turistov, ki so torej plod lastnega merjenja.
Lahko pa vedenje turistov preučujemo tudi s pomočjo drugih baz podatkov oziroma se-
kundarnih raziskav. Podatkovne baze zelo pogosto oblikujejo turistični ponudniki in dru-
ge organizacije s področja turizma. Slika 9 povzema tipologijo in opis posamezne vrste po-
datkov o vedenju turistov in njihovih najpogostejših virov. Glede na vir podatkov lahko
vedenje turistov preučujemo z lastnimi in sekundarnimi raziskavami. Oba vira imata svo-
je prednosti in slabosti. Med pomembnejšimi prednostmi lastnih raziskav je gotovo ustre-
znost podatkov za pokrivanje celotnega vidika raziskave (in tudi na individualno raven).
Sekundarne raziskave so pogosto omejene le na posamezne vidike raziskave in praviloma
dajejo vpogled v vedenje turistov na agregatni ravni (npr. turisti iz Avstrije).
V tem poglavju se osredotočamo na primarno merjenje vedenja turistov, ki je rezultat
lastnega zbiranja podatkov o vedenju turistov. Predstavljamo osnovne pristope k merjenju
družboslovnih pojavov, s poudarkom na vedenju turistov. Predstavljamo tudi metodološke
pristope, tehnike zbiranja in analize podatkov z namenom osvetljevanja najpomembnejših
dejavnikov, ki vplivajo na kakovost rezultatov merjenja.
V družboslovnih znanostih, kamor bi uvrstili tudi področje merjenja vedenja turi-
stov, se za merjenje največkrat uporablja anketne vprašalnike (Dolnicar, Gruen in Yana-
mandram 2013). Vprašanje o merskem instrumentu pa je (žal) hkrati tudi najpogosteje prvo
vprašanje, ki si ga raziskovalci zastavljajo pri preučevanju turizma (Dolnicar 2013). Vprašal-
niki so merski instrumenti, ki, podobno kot termometer v kemiji ali medicini, pomagajo
izmeriti vedenje turista. Preden pa se raziskovalec loti izbora in oblikovanja merskega in-
strumenta za merjenje vedenja turistov, se mora vprašati o namenu in o predmetu merje-
nja. Odgovori na ti ali podobna vprašanja so odvisni tudi od tega, kdo si jih postavlja ozi-
roma kakšne vrste raziskovalec je posameznik. Odgovori pa hkrati dajejo tudi usmeritve za
izbor merskega instrumenta in populacije, pri kateri želimo meriti določen pojav. Vpraša-
nje o tem, kako oblikovati anketni vprašalnik, je torej najhitreje lahko »na vrsti« šele, ko
raziskovalec razjasni namen in cilje merjenja oziroma raziskave.
45
Vedenje turistov lahko spremljamo s pomočjo več vrst podatkov. Primarne raziskave omo-
gočajo pridobivanje lastnih podatkov o vedenju turistov, ki so torej plod lastnega merjenja.
Lahko pa vedenje turistov preučujemo tudi s pomočjo drugih baz podatkov oziroma se-
kundarnih raziskav. Podatkovne baze zelo pogosto oblikujejo turistični ponudniki in dru-
ge organizacije s področja turizma. Slika 9 povzema tipologijo in opis posamezne vrste po-
datkov o vedenju turistov in njihovih najpogostejših virov. Glede na vir podatkov lahko
vedenje turistov preučujemo z lastnimi in sekundarnimi raziskavami. Oba vira imata svo-
je prednosti in slabosti. Med pomembnejšimi prednostmi lastnih raziskav je gotovo ustre-
znost podatkov za pokrivanje celotnega vidika raziskave (in tudi na individualno raven).
Sekundarne raziskave so pogosto omejene le na posamezne vidike raziskave in praviloma
dajejo vpogled v vedenje turistov na agregatni ravni (npr. turisti iz Avstrije).
V tem poglavju se osredotočamo na primarno merjenje vedenja turistov, ki je rezultat
lastnega zbiranja podatkov o vedenju turistov. Predstavljamo osnovne pristope k merjenju
družboslovnih pojavov, s poudarkom na vedenju turistov. Predstavljamo tudi metodološke
pristope, tehnike zbiranja in analize podatkov z namenom osvetljevanja najpomembnejših
dejavnikov, ki vplivajo na kakovost rezultatov merjenja.
V družboslovnih znanostih, kamor bi uvrstili tudi področje merjenja vedenja turi-
stov, se za merjenje največkrat uporablja anketne vprašalnike (Dolnicar, Gruen in Yana-
mandram 2013). Vprašanje o merskem instrumentu pa je (žal) hkrati tudi najpogosteje prvo
vprašanje, ki si ga raziskovalci zastavljajo pri preučevanju turizma (Dolnicar 2013). Vprašal-
niki so merski instrumenti, ki, podobno kot termometer v kemiji ali medicini, pomagajo
izmeriti vedenje turista. Preden pa se raziskovalec loti izbora in oblikovanja merskega in-
strumenta za merjenje vedenja turistov, se mora vprašati o namenu in o predmetu merje-
nja. Odgovori na ti ali podobna vprašanja so odvisni tudi od tega, kdo si jih postavlja ozi-
roma kakšne vrste raziskovalec je posameznik. Odgovori pa hkrati dajejo tudi usmeritve za
izbor merskega instrumenta in populacije, pri kateri želimo meriti določen pojav. Vpraša-
nje o tem, kako oblikovati anketni vprašalnik, je torej najhitreje lahko »na vrsti« šele, ko
raziskovalec razjasni namen in cilje merjenja oziroma raziskave.
45
