Page 54 - Juvan, Emil, Doris Gomezelj Omerzel, Maja Uran Maravič, 2017. Spremljanje vedenja turistov. Koper. Založba Univerze na Primorskem.
P. 54
remljanje vedenja turistov: teoretični, metodološki in praktični vidiki
ima koncept (npr. prepričanje, hotel, namen, čustvo itd.) večdimenzionalno zasnovo (npr.
več komponent), moramo meriti vse komponente in posledično postaviti več vprašanj. Se
pa oba pristopa močno razlikujeta v tem, kako se meri eno samo komponento raziskovane-
ga koncepta. Pristop C-OAR-SE sledi svoji osnovni filozofiji, da je eno komponento z eno
dimenzijo možno enako kakovostno izmeriti z enim samim vprašanjem. Churchilov pri-
stop pa sledi filozofiji, da je tudi unidimenzionalne koncepte potrebno meriti z več vpra-
šanji. Tabela 11 prikazuje temeljne razlike obeh pristopov pri merjenju večdimenzionalnih
konceptov.
Tabela 11: Osnovna pristopa k oblikovanju vprašanj
TEORIJA C-OAR-SE (Rossiter) TEORIJA DOMAIN SAMPLING (Churchil)
Koncept: udobje postelje Ali ste udobno spali v postelji?
Ali je bila postelja udobna?
Ali je bila postelja udobna? Ste se zbudili spočiti?
Vir: prirejeno po Dolnicar 2013, 6.
Teorija merjenja C-OAR-SE zavrača obstoj naključnih napak v procesu raziskovanja
in to je tudi temeljni razlog za razlike med obema teorijama. Churchil verjame v teorijo na-
ključnih napak in njihoveg vpliva na izsledke raziskave. Posledično priporoča več vprašanj
za en koncept, s čimer zmanjšamo vpliv napake. Teorija C-OAR-SE pa izhaja iz prepriča-
nja, da se je napakam možno izogniti. Napaka po tej teoriji se dogaja v postopkih vzorče-
nja, definicije koncepta in oblikovanjem povratka, čemur pa se je možno izogniti s pravil-
nim pristopom k definiciji koncepta, izboru izprašanca in oblikovanju možnih odgovorov
(tj. povratek). Prednost teorija C-OAR-SE je vsekakor v številu vprašanj, ki jih je potrebno
postaviti v namen kredibilnosti merjenja določenega koncepta. To pa je v času, ko se teži h
krajšim raziskovalnim instrumentom, zelo dobrodošlo.
Pomembno je, da raziskovalec sam pri sebi razsodi, ali je konstrukt, ki ga meri, eno-
ali večdimenzionalen. Nato pa temu prepričanju ustrezno pristopi k oblikovanju vprašanj.
Teorija C-OAR-SE (Rossiter 2002; 2012) predlaga natančen postopek, kako naj raziskova-
lec postopa v procesu priprave in izvedbe raziskave. Za področje določanja, ali je koncept
eno- ali večdimenzionalen, se priporoča pregled literature in posvetovanje z akademskimi
in strokovnjaki iz neakademskega prostora. Na podlagi informacij iz obeh virov bi moral
biti raziskovalec sposoben realno in kredibilno definirati koncept in posledično oblikova-
ti vprašanja.
Oblikovanje poizvedbe in povratka
Glavnina merskih instrumentov sledi raziskovalni tradiciji (ang. comulative research tradi-
tion), zato je pomembna usmeritev pri oblikovanju merskih instrumentov tudi pravilna in
kritična ocena empiričnih dokazov, na katerih raziskovalec gradi. Študije kažejo, da razi-
skovalci preveč površno in posplošeno povzemajo izsledke obstoječih raziskav (npr. McKer-
cher 2005) in da tudi raziskovalci slabo poročajo o tem, kako so prišli do izsledkov in kakšni
54
ima koncept (npr. prepričanje, hotel, namen, čustvo itd.) večdimenzionalno zasnovo (npr.
več komponent), moramo meriti vse komponente in posledično postaviti več vprašanj. Se
pa oba pristopa močno razlikujeta v tem, kako se meri eno samo komponento raziskovane-
ga koncepta. Pristop C-OAR-SE sledi svoji osnovni filozofiji, da je eno komponento z eno
dimenzijo možno enako kakovostno izmeriti z enim samim vprašanjem. Churchilov pri-
stop pa sledi filozofiji, da je tudi unidimenzionalne koncepte potrebno meriti z več vpra-
šanji. Tabela 11 prikazuje temeljne razlike obeh pristopov pri merjenju večdimenzionalnih
konceptov.
Tabela 11: Osnovna pristopa k oblikovanju vprašanj
TEORIJA C-OAR-SE (Rossiter) TEORIJA DOMAIN SAMPLING (Churchil)
Koncept: udobje postelje Ali ste udobno spali v postelji?
Ali je bila postelja udobna?
Ali je bila postelja udobna? Ste se zbudili spočiti?
Vir: prirejeno po Dolnicar 2013, 6.
Teorija merjenja C-OAR-SE zavrača obstoj naključnih napak v procesu raziskovanja
in to je tudi temeljni razlog za razlike med obema teorijama. Churchil verjame v teorijo na-
ključnih napak in njihoveg vpliva na izsledke raziskave. Posledično priporoča več vprašanj
za en koncept, s čimer zmanjšamo vpliv napake. Teorija C-OAR-SE pa izhaja iz prepriča-
nja, da se je napakam možno izogniti. Napaka po tej teoriji se dogaja v postopkih vzorče-
nja, definicije koncepta in oblikovanjem povratka, čemur pa se je možno izogniti s pravil-
nim pristopom k definiciji koncepta, izboru izprašanca in oblikovanju možnih odgovorov
(tj. povratek). Prednost teorija C-OAR-SE je vsekakor v številu vprašanj, ki jih je potrebno
postaviti v namen kredibilnosti merjenja določenega koncepta. To pa je v času, ko se teži h
krajšim raziskovalnim instrumentom, zelo dobrodošlo.
Pomembno je, da raziskovalec sam pri sebi razsodi, ali je konstrukt, ki ga meri, eno-
ali večdimenzionalen. Nato pa temu prepričanju ustrezno pristopi k oblikovanju vprašanj.
Teorija C-OAR-SE (Rossiter 2002; 2012) predlaga natančen postopek, kako naj raziskova-
lec postopa v procesu priprave in izvedbe raziskave. Za področje določanja, ali je koncept
eno- ali večdimenzionalen, se priporoča pregled literature in posvetovanje z akademskimi
in strokovnjaki iz neakademskega prostora. Na podlagi informacij iz obeh virov bi moral
biti raziskovalec sposoben realno in kredibilno definirati koncept in posledično oblikova-
ti vprašanja.
Oblikovanje poizvedbe in povratka
Glavnina merskih instrumentov sledi raziskovalni tradiciji (ang. comulative research tradi-
tion), zato je pomembna usmeritev pri oblikovanju merskih instrumentov tudi pravilna in
kritična ocena empiričnih dokazov, na katerih raziskovalec gradi. Študije kažejo, da razi-
skovalci preveč površno in posplošeno povzemajo izsledke obstoječih raziskav (npr. McKer-
cher 2005) in da tudi raziskovalci slabo poročajo o tem, kako so prišli do izsledkov in kakšni
54
