Page 59 - Juvan, Emil, Doris Gomezelj Omerzel, Maja Uran Maravič, 2017. Spremljanje vedenja turistov. Koper. Založba Univerze na Primorskem.
P. 59
merjenje vedenja turistov
podatkov iz spletnih anket je tudi motiv za sodelovanje. Spletne raziskovalne organizaci-
je izpraševancem, ki v celoti izpolnijo anketo, dajejo denarne spodbude. Prav dejstvo, da je
denar in ne deljenje mnenja osnovi motiv sodelovanja v anketi, pa je lahko ključni dejavnik
slabe in vprašljive kakovosti nekaterih spletnih raziskav (Sparrow 2007).
Drug pomembni vidik različnih empiričnih dokazov o rabi različnih raziskovalnih
orodij pa je lahko posledica razvoja sodobne družbe. Dviguje se stopnja e-pismenosti, zato
spletno odgovarjanje ne predstavlja več neobvladljive težave. Ljudje se umikamo rabi klasič-
nih telefonov oziroma telefonov za anketiranje, zato se spreminja tudi stopnja odzivnosti
na eno in drugo orodje. Vse več pa je tudi dokazov o vplivu konteksta na rabo orodja anke-
tiranja. Zaključimo lahko, da je orodje posredovanja merskega instrumenta potrebno pri-
lagoditi kontekstu raziskave, konceptom interesa v raziskavi, populaciji, ki jo merimo, in
sredstvom, ki so na voljo za izvedbo raziskave.
Kriteriji kakovostnega merjenja
Uporabnost merskih pristopov k preučevanju družboslovnih pojavov, tudi vedenja turi-
stov, je odvisna od kakovostnega načrtovanja, izvedbe in analize merjenja pojava. V znano-
sti so se razvili številni kriteriji kakovostnega, predvsem znanstvenega, preučevanja druž-
boslovnih pojavov, ki pa so primarno odvisni od metodologije merjenja pojava. V literaturi
o kriterijih kakovostnega preučevanja družboslovnih pojavov se kot temeljna dejavnika ka-
kovostnega preučevanja pojavljata kriterija:
– zanesljivosti (ang. realiability) in
– veljavnosti (ang. validity).
Gre za psihometrični značilnosti načinov merjenja, s katerima lahko raziskovalec za-
gotavlja uporabnost raziskave (Bhattacherjee 2012) in sta tudi osnovna pogoja zagotavljanja
objektivnejšega raziskovanja (Ferligoj, Leskošek in Kogoj 1995). Preverjanje zanesljivosti in
veljavnosti merjenja je edini kriterij za zanesljive in veljavne rezultate, še posebej v družbo-
slovju, kjer pogosto naletimo na različne (tudi nasprotujoče si) izsledke merjenja istih kon-
ceptov (Ferligoj, Leskošek in Kogovšek 1995), tudi na področju turizma (npr. Dolnicar,
Crouch in Long 2008; Dolnicar in Ring 2014; Juvan in Dolnicar 2016). Čeprav razisko-
valno veljavnost in zanesljivost povezujemo z znanstvenim (tj. teoretičnim) raziskovanjem,
sta zanesljivost in veljavnost visoko povezana tudi z raziskovanjem aplikativnih (tj. praktič-
nih) vprašanj. Na področju turizma je to še toliko pomembneje, saj turizem ne predstavlja
samostojne znanstvene discipline in ker velja prepričanje, da ga je moč raziskovati le prak-
tično, torej aplikativno.
Zanesljivost se nanaša na sposobnost merskega instrumenta, da ob ponovitvi merje-
nja z njim dobimo enake oziroma primerljive rezultate, ob predpostavki, da koncepte meri-
mo med enako skupino izpraševancev. Stopnjo zanesljivosti lahko merimo na več načinov,
a najpogosteje s ponovitvijo merjenja (ista poizvedba in povratek) po določenem času ozi-
roma z merjenjem z več spremenljivkami (drugačna/podobna poizvedba in povratek) v is-
tem času. Obstajata še:
– metoda notranje zanesljivosti instrumenta, kjer z več poizvedbami in povratki meri-
mo enak koncept, in
59
podatkov iz spletnih anket je tudi motiv za sodelovanje. Spletne raziskovalne organizaci-
je izpraševancem, ki v celoti izpolnijo anketo, dajejo denarne spodbude. Prav dejstvo, da je
denar in ne deljenje mnenja osnovi motiv sodelovanja v anketi, pa je lahko ključni dejavnik
slabe in vprašljive kakovosti nekaterih spletnih raziskav (Sparrow 2007).
Drug pomembni vidik različnih empiričnih dokazov o rabi različnih raziskovalnih
orodij pa je lahko posledica razvoja sodobne družbe. Dviguje se stopnja e-pismenosti, zato
spletno odgovarjanje ne predstavlja več neobvladljive težave. Ljudje se umikamo rabi klasič-
nih telefonov oziroma telefonov za anketiranje, zato se spreminja tudi stopnja odzivnosti
na eno in drugo orodje. Vse več pa je tudi dokazov o vplivu konteksta na rabo orodja anke-
tiranja. Zaključimo lahko, da je orodje posredovanja merskega instrumenta potrebno pri-
lagoditi kontekstu raziskave, konceptom interesa v raziskavi, populaciji, ki jo merimo, in
sredstvom, ki so na voljo za izvedbo raziskave.
Kriteriji kakovostnega merjenja
Uporabnost merskih pristopov k preučevanju družboslovnih pojavov, tudi vedenja turi-
stov, je odvisna od kakovostnega načrtovanja, izvedbe in analize merjenja pojava. V znano-
sti so se razvili številni kriteriji kakovostnega, predvsem znanstvenega, preučevanja druž-
boslovnih pojavov, ki pa so primarno odvisni od metodologije merjenja pojava. V literaturi
o kriterijih kakovostnega preučevanja družboslovnih pojavov se kot temeljna dejavnika ka-
kovostnega preučevanja pojavljata kriterija:
– zanesljivosti (ang. realiability) in
– veljavnosti (ang. validity).
Gre za psihometrični značilnosti načinov merjenja, s katerima lahko raziskovalec za-
gotavlja uporabnost raziskave (Bhattacherjee 2012) in sta tudi osnovna pogoja zagotavljanja
objektivnejšega raziskovanja (Ferligoj, Leskošek in Kogoj 1995). Preverjanje zanesljivosti in
veljavnosti merjenja je edini kriterij za zanesljive in veljavne rezultate, še posebej v družbo-
slovju, kjer pogosto naletimo na različne (tudi nasprotujoče si) izsledke merjenja istih kon-
ceptov (Ferligoj, Leskošek in Kogovšek 1995), tudi na področju turizma (npr. Dolnicar,
Crouch in Long 2008; Dolnicar in Ring 2014; Juvan in Dolnicar 2016). Čeprav razisko-
valno veljavnost in zanesljivost povezujemo z znanstvenim (tj. teoretičnim) raziskovanjem,
sta zanesljivost in veljavnost visoko povezana tudi z raziskovanjem aplikativnih (tj. praktič-
nih) vprašanj. Na področju turizma je to še toliko pomembneje, saj turizem ne predstavlja
samostojne znanstvene discipline in ker velja prepričanje, da ga je moč raziskovati le prak-
tično, torej aplikativno.
Zanesljivost se nanaša na sposobnost merskega instrumenta, da ob ponovitvi merje-
nja z njim dobimo enake oziroma primerljive rezultate, ob predpostavki, da koncepte meri-
mo med enako skupino izpraševancev. Stopnjo zanesljivosti lahko merimo na več načinov,
a najpogosteje s ponovitvijo merjenja (ista poizvedba in povratek) po določenem času ozi-
roma z merjenjem z več spremenljivkami (drugačna/podobna poizvedba in povratek) v is-
tem času. Obstajata še:
– metoda notranje zanesljivosti instrumenta, kjer z več poizvedbami in povratki meri-
mo enak koncept, in
59
