Page 29 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 29
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
takratnih regionalnih ter lokalnih okoliščin in mednarodnih političnih ter
ideoloških dogajanj. Takoj po končani vojni so zaradi gospodarske situacije
in političnih napetosti mnogi, naslanjajoč se na sorodstvene in druge zve-
ze, sledili predvojnim izseljencem v tujino. Nekateri so se odzvali na pri-
seljenske programe raznih prekomorskih držav in se odločili za Kanado
in ZDA, nato za Venezuelo in Brazilijo, številčno je bilo, kot že omenje-
no, v nekaterih letih tudi izseljevanje v Jugoslavijo, a vseskozi tisto v Italijo
(Purini 2010, 302; Panjek 2011, 56–58, 98).
Omembe vreden je odhod tržaških Judov, ki so se po vrnitvi iz v ra-
znih koncev sveta, v katere so se zatekli pred in med vojno, od mesta zaradi
popolnoma izginule judovske skupnosti spet poslovili in večinoma odšli v
Palestino (Purini 2010, 301). Zelo specifičen in po strukturi izstopajoč je bil
za časa ZVU pojav, ki so ga poimenovali izseljevanje »ameriških« in »an-
gleških nevest«. Šlo je za dekleta, med njimi tudi slovenska, ki so se poročila
z angleškimi in ameriškimi uslužbenci vojaške uprave cone A Julijske kraji-
ne in STO z njimi odšla v ZDA oziroma Veliko Britanijo. Statistike govori-
jo o 482 in 353 porokah z ameriškim oziroma angleškim vojaškim osebjem
ter o 1.300 nevestah, odseljenih v ZDA. Med temi niso bile samo ženske iz
cone A Julijske krajine in STO, ampak tudi iz cone B in v desetih odstotkih
primerov žene ameriških vojakov, ki so jih službeno premestili na Tržaško
iz Italije (Purini 2010, 301–2).
Najopaznejše, tako z demografskega kot družbenega, političnega in
emotivnega vidika, pa je bilo množično izseljevanje v Avstralijo, ki je zaje-
lo Goriško, zlasti pa Trst in njegovo okolico tik pred in v prvih letih po uki-
nitvi STO in priključitvi njegove bivše cone A k Italiji. Ta pojav se umešča
v širši okvir povojnega izseljevanja v prekomorske dežele, povezanega s t. i.
»razseljenimi osebami« ter političnimi begunci, ki so iskali »nove domovi-
ne« in priložnost za življenje. Porušena Evropa jim ni mogla zagotoviti do-
movanja, zato so jih mednarodne organizacije usmerjale v čezoceanske de-
žele. Trst je zaradi bližine železni zavesi postal pomembno zbirno središče
in center za upravljanje tega prometa. V mestu je pod okriljem Organizacije
združenih narodov delovala Mednarodna organizacija za begunce –
IRO (International Refugee Organization) in od leta 1952 njen naslednik,
Medvladni odbor za izseljevanje iz Evrope – ICEM (Intergovernmental
Committee for European Migrations; Fait 1999, 27–29, 34–35; Panjek 2011,
89). Organizaciji sta skrbeli za odpravljanje beguncev v ZDA, Venezuelo
in Brazilijo, ko se je receptivnost teh držav zmanjšala, pa v Kanado, Južno
Afriko in predvsem v Avstralijo. To možnost so izkoristili tudi mnogi itali-
27
takratnih regionalnih ter lokalnih okoliščin in mednarodnih političnih ter
ideoloških dogajanj. Takoj po končani vojni so zaradi gospodarske situacije
in političnih napetosti mnogi, naslanjajoč se na sorodstvene in druge zve-
ze, sledili predvojnim izseljencem v tujino. Nekateri so se odzvali na pri-
seljenske programe raznih prekomorskih držav in se odločili za Kanado
in ZDA, nato za Venezuelo in Brazilijo, številčno je bilo, kot že omenje-
no, v nekaterih letih tudi izseljevanje v Jugoslavijo, a vseskozi tisto v Italijo
(Purini 2010, 302; Panjek 2011, 56–58, 98).
Omembe vreden je odhod tržaških Judov, ki so se po vrnitvi iz v ra-
znih koncev sveta, v katere so se zatekli pred in med vojno, od mesta zaradi
popolnoma izginule judovske skupnosti spet poslovili in večinoma odšli v
Palestino (Purini 2010, 301). Zelo specifičen in po strukturi izstopajoč je bil
za časa ZVU pojav, ki so ga poimenovali izseljevanje »ameriških« in »an-
gleških nevest«. Šlo je za dekleta, med njimi tudi slovenska, ki so se poročila
z angleškimi in ameriškimi uslužbenci vojaške uprave cone A Julijske kraji-
ne in STO z njimi odšla v ZDA oziroma Veliko Britanijo. Statistike govori-
jo o 482 in 353 porokah z ameriškim oziroma angleškim vojaškim osebjem
ter o 1.300 nevestah, odseljenih v ZDA. Med temi niso bile samo ženske iz
cone A Julijske krajine in STO, ampak tudi iz cone B in v desetih odstotkih
primerov žene ameriških vojakov, ki so jih službeno premestili na Tržaško
iz Italije (Purini 2010, 301–2).
Najopaznejše, tako z demografskega kot družbenega, političnega in
emotivnega vidika, pa je bilo množično izseljevanje v Avstralijo, ki je zaje-
lo Goriško, zlasti pa Trst in njegovo okolico tik pred in v prvih letih po uki-
nitvi STO in priključitvi njegove bivše cone A k Italiji. Ta pojav se umešča
v širši okvir povojnega izseljevanja v prekomorske dežele, povezanega s t. i.
»razseljenimi osebami« ter političnimi begunci, ki so iskali »nove domovi-
ne« in priložnost za življenje. Porušena Evropa jim ni mogla zagotoviti do-
movanja, zato so jih mednarodne organizacije usmerjale v čezoceanske de-
žele. Trst je zaradi bližine železni zavesi postal pomembno zbirno središče
in center za upravljanje tega prometa. V mestu je pod okriljem Organizacije
združenih narodov delovala Mednarodna organizacija za begunce –
IRO (International Refugee Organization) in od leta 1952 njen naslednik,
Medvladni odbor za izseljevanje iz Evrope – ICEM (Intergovernmental
Committee for European Migrations; Fait 1999, 27–29, 34–35; Panjek 2011,
89). Organizaciji sta skrbeli za odpravljanje beguncev v ZDA, Venezuelo
in Brazilijo, ko se je receptivnost teh držav zmanjšala, pa v Kanado, Južno
Afriko in predvsem v Avstralijo. To možnost so izkoristili tudi mnogi itali-
27
