Page 30 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 30
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
janski begunci iz Istre in Dalmacije. Do leta 1951 se jih je iz cone A STO več
kot 3.000 izselilo v ZDA, Venezuelo in Avstralijo. V naslednjih letih so jim
sledili še drugi, od leta 1954 dalje pa sami Tržačani. Tudi ti so se večinoma
podali v Avstralijo. Obstaja ocena, da se je v celotnem povojnem obdobju
(1945–1965) iz Trsta skupaj izselilo 60.000 Tržačanov, približno tretjina do
priključitve Italiji (1954), preostali pa zatem (Panjek 2011, 58–60).
Izseljevanje v Avstralijo je sodilo v program priseljevanja, ki ga je ta
država izvajala po vojni, da bi zapolnila prebivalstveni deficit in zadostila
potrebam po delovni sili za svojo ekonomijo ter predvsem za razvoj velikih
javnih infrastruktur. Tržaški izseljenci so sodili v kvoto, ki jo je Avstralija
namenila priseljencem iz Evrope, s tem, da je zanje rezervirala posebne pri-
seljenske programe. Začetki tega izseljevanja iz Trsta segajo v zgodnja pet-
deseta leta. Pravi val izselitev pa se je zgodil v triletju od 1954 do 1956, to je
ob višku politične krize, ki je privedla do odprave STO in izseljevanju istr-
skega prebivalstva iz njegove cone B (Fait 1999, 37–46).
Ocenjuje se, da je izseljevanje v Avstralijo, ki se je po malem nadalje-
valo še do začetka šestdesetih let, zajelo med 15.000 in 20.000 Tržačanov
in vsaj 533 prebivalcev Goriške (Purini 2010, 337–42). Slovenski avtorji so
na podlagi šoloobveznih otrok, ki so na Tržaškem zmanjkali v slovenskih
in italijanskih šolah zaradi izselitve, ocenili, da je bilo 30 odstotkov izse-
ljencev Slovencev (Stranj 1982; 1991). Upoštevati je treba, da je ugotavljan-
je narodnosti na etnično mešanih območjih, kakršno je bilo Tržaško, pro-
blematično. To še posebej velja za takratne politične razmere in ideološke
delitve, ki jih je povzročil kominform, zaradi katerih je prihajalo do pre-
pisovanja otrok iz slovenskih v italijanske šole. Pojav je v slovenskem pre-
bivalstvu vsekakor pustil sorazmerno večje demografske posledice kot v
italijanskem.
Vzroki izseljevanja so bili družbenoekonomski in hkrati politični.
Tržačani so se za odhod odločali po eni strani zaradi negotovih gospodar-
skih in družbenih razmer, ki so zavladale v Trstu po ukinitvi STO in odpra-
vi ekonomije, ki jo je vzdrževala ZVU. Tržaškemu gospodarstvu so zmanj-
kala zavezniška naročila in nasploh povpraševanje ob tem, da je sama ZVU
zaposlovala 13.000 Tržačanov. S prehodom pod Italijo se je mesto mora-
lo soočiti z italijanskim ekonomskim trgom in visoko stopnjo brezposel-
nosti. Italijanska zakonodaja je pri zaposlovanju v javnem sektorju daja-
la prednost istrskim beguncem, kar je zaznamovalo tudi odnos Tržačanov
do pribežnikov iz Istre. Zaostrila se je stanovanjska kriza. Nastopila je psi-
hoza brezperspektivnosti, ne samo med brezposelnimi, ampak tudi med
28
janski begunci iz Istre in Dalmacije. Do leta 1951 se jih je iz cone A STO več
kot 3.000 izselilo v ZDA, Venezuelo in Avstralijo. V naslednjih letih so jim
sledili še drugi, od leta 1954 dalje pa sami Tržačani. Tudi ti so se večinoma
podali v Avstralijo. Obstaja ocena, da se je v celotnem povojnem obdobju
(1945–1965) iz Trsta skupaj izselilo 60.000 Tržačanov, približno tretjina do
priključitve Italiji (1954), preostali pa zatem (Panjek 2011, 58–60).
Izseljevanje v Avstralijo je sodilo v program priseljevanja, ki ga je ta
država izvajala po vojni, da bi zapolnila prebivalstveni deficit in zadostila
potrebam po delovni sili za svojo ekonomijo ter predvsem za razvoj velikih
javnih infrastruktur. Tržaški izseljenci so sodili v kvoto, ki jo je Avstralija
namenila priseljencem iz Evrope, s tem, da je zanje rezervirala posebne pri-
seljenske programe. Začetki tega izseljevanja iz Trsta segajo v zgodnja pet-
deseta leta. Pravi val izselitev pa se je zgodil v triletju od 1954 do 1956, to je
ob višku politične krize, ki je privedla do odprave STO in izseljevanju istr-
skega prebivalstva iz njegove cone B (Fait 1999, 37–46).
Ocenjuje se, da je izseljevanje v Avstralijo, ki se je po malem nadalje-
valo še do začetka šestdesetih let, zajelo med 15.000 in 20.000 Tržačanov
in vsaj 533 prebivalcev Goriške (Purini 2010, 337–42). Slovenski avtorji so
na podlagi šoloobveznih otrok, ki so na Tržaškem zmanjkali v slovenskih
in italijanskih šolah zaradi izselitve, ocenili, da je bilo 30 odstotkov izse-
ljencev Slovencev (Stranj 1982; 1991). Upoštevati je treba, da je ugotavljan-
je narodnosti na etnično mešanih območjih, kakršno je bilo Tržaško, pro-
blematično. To še posebej velja za takratne politične razmere in ideološke
delitve, ki jih je povzročil kominform, zaradi katerih je prihajalo do pre-
pisovanja otrok iz slovenskih v italijanske šole. Pojav je v slovenskem pre-
bivalstvu vsekakor pustil sorazmerno večje demografske posledice kot v
italijanskem.
Vzroki izseljevanja so bili družbenoekonomski in hkrati politični.
Tržačani so se za odhod odločali po eni strani zaradi negotovih gospodar-
skih in družbenih razmer, ki so zavladale v Trstu po ukinitvi STO in odpra-
vi ekonomije, ki jo je vzdrževala ZVU. Tržaškemu gospodarstvu so zmanj-
kala zavezniška naročila in nasploh povpraševanje ob tem, da je sama ZVU
zaposlovala 13.000 Tržačanov. S prehodom pod Italijo se je mesto mora-
lo soočiti z italijanskim ekonomskim trgom in visoko stopnjo brezposel-
nosti. Italijanska zakonodaja je pri zaposlovanju v javnem sektorju daja-
la prednost istrskim beguncem, kar je zaznamovalo tudi odnos Tržačanov
do pribežnikov iz Istre. Zaostrila se je stanovanjska kriza. Nastopila je psi-
hoza brezperspektivnosti, ne samo med brezposelnimi, ampak tudi med
28
