Page 31 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 31
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
kvalificiranim delavstvom in sploh med ljudmi z zagotovljenim delovnim
mestom, ki so se odzivali avstralskim priseljenskim programom v upanju
v svetlejšo prihodnost. Številni pa so se za to odločili, ker so kot podpor-
niki indipendentistične ideje o Svobodnem tržaškem ozemlju nezaupljivo
doživljali vrnitev Italije. Čutili so se opeharjene in nemočne v politični igri,
ki je imela za cilj etnično in svetovnonazorsko spremembo tržaškega druž-
benega tkiva ter privilegiranje Italiji všečnega begunskega prebivalstva. V
ta namen je italijanska vlada bivšim uslužbencem ZVU priznavala bonite-
te, če so se odrekli pravici službenega mesta v italijanski javni upravi (glej
Glej Kalc in Pahor 1993; Fait 1999, 47–54; Kalc 2004; Purini 2010, 344–350;
Cresciani 2011, 45–47).
Pripadniki indipendentističnega tabora in levičarsko usmerjenega de-
lavstva so se bali tudi morebitnega političnega preganjanja, saj pri italijan-
skih oblasteh niso uživali simpatij. Poseben primer so bili uslužbenci za-
vezniške policije, ki so jim italijanski nacionalisti očitali protiitalijansko
in celo proslovensko nastrojenost. Odšli so s prvimi transporti, ožjo sku-
pino pa je anglo-ameriška uprava zaščitila tako, da jo je pred predajo ob-
lasti umaknila v Veliko Britanijo (Cresciani 2011, 34−35). Slovenci so zara-
di fašistične izkušnje vrnitev Italije v Trst sprejeli s še večjim nezaupanjem.
Njihova odločitev za Avstralijo je bila v primerjavi z italijanskimi some-
ščani še dodatno politično in ideološko obarvana. Odhod tolikih družin z
otroki in mladih samskih ljudi je pomenil, ob asimilaciji, pomemben ne-
gativni dejavnik v nadaljnjem demografskem in družbenem razvoju slo-
venske narodne skupnosti (Purini 2010, 350–54). Zgovorne so statistike
vpisov v slovenske šole, na katere pa je poleg izseljevanja vplivala asimila-
cija: od šolskega leta 1954/55 do 1957/58 je število vpisov v slovenskih osnov-
nih šolah na Tržaškem upadlo za petino (Purini 2010, 354).
Tržaško izseljevanje v Avstralijo se je uvrščalo v program mednaro-
dno podprtih selitev (Assisted Passage Program). Te so potekale v okvi-
ru dogovorov med državami izseljevanja in priseljevanja in v režiji držav-
nih organov ter namenskih mednarodnih organizacij. Avstralija je imela z
ZVU in Italijo podpisan dvostranski dogovor za sprejemanje delovne sile
na podlagi kolektivnih delovnih pogodb. S prehodom Trsta pod Italijo se
je že obstoječa migracijska shema lahko nemoteno nadaljevala. Razpisane
so bile kvote za izseljence iz Trsta, upravljanje izseljevanja pa je potekalo v
skupni režiji tržaškega Urada za delo, avstralske vlade in ICEM (Fait 1999,
37–40). Tržaški urad ICEM je v letih od 1952 do 1962 večinoma v Avstralijo
(in v manjšem številu v ZDA in druge države) odpravil skoraj 25.000 iz-
29
kvalificiranim delavstvom in sploh med ljudmi z zagotovljenim delovnim
mestom, ki so se odzivali avstralskim priseljenskim programom v upanju
v svetlejšo prihodnost. Številni pa so se za to odločili, ker so kot podpor-
niki indipendentistične ideje o Svobodnem tržaškem ozemlju nezaupljivo
doživljali vrnitev Italije. Čutili so se opeharjene in nemočne v politični igri,
ki je imela za cilj etnično in svetovnonazorsko spremembo tržaškega druž-
benega tkiva ter privilegiranje Italiji všečnega begunskega prebivalstva. V
ta namen je italijanska vlada bivšim uslužbencem ZVU priznavala bonite-
te, če so se odrekli pravici službenega mesta v italijanski javni upravi (glej
Glej Kalc in Pahor 1993; Fait 1999, 47–54; Kalc 2004; Purini 2010, 344–350;
Cresciani 2011, 45–47).
Pripadniki indipendentističnega tabora in levičarsko usmerjenega de-
lavstva so se bali tudi morebitnega političnega preganjanja, saj pri italijan-
skih oblasteh niso uživali simpatij. Poseben primer so bili uslužbenci za-
vezniške policije, ki so jim italijanski nacionalisti očitali protiitalijansko
in celo proslovensko nastrojenost. Odšli so s prvimi transporti, ožjo sku-
pino pa je anglo-ameriška uprava zaščitila tako, da jo je pred predajo ob-
lasti umaknila v Veliko Britanijo (Cresciani 2011, 34−35). Slovenci so zara-
di fašistične izkušnje vrnitev Italije v Trst sprejeli s še večjim nezaupanjem.
Njihova odločitev za Avstralijo je bila v primerjavi z italijanskimi some-
ščani še dodatno politično in ideološko obarvana. Odhod tolikih družin z
otroki in mladih samskih ljudi je pomenil, ob asimilaciji, pomemben ne-
gativni dejavnik v nadaljnjem demografskem in družbenem razvoju slo-
venske narodne skupnosti (Purini 2010, 350–54). Zgovorne so statistike
vpisov v slovenske šole, na katere pa je poleg izseljevanja vplivala asimila-
cija: od šolskega leta 1954/55 do 1957/58 je število vpisov v slovenskih osnov-
nih šolah na Tržaškem upadlo za petino (Purini 2010, 354).
Tržaško izseljevanje v Avstralijo se je uvrščalo v program mednaro-
dno podprtih selitev (Assisted Passage Program). Te so potekale v okvi-
ru dogovorov med državami izseljevanja in priseljevanja in v režiji držav-
nih organov ter namenskih mednarodnih organizacij. Avstralija je imela z
ZVU in Italijo podpisan dvostranski dogovor za sprejemanje delovne sile
na podlagi kolektivnih delovnih pogodb. S prehodom Trsta pod Italijo se
je že obstoječa migracijska shema lahko nemoteno nadaljevala. Razpisane
so bile kvote za izseljence iz Trsta, upravljanje izseljevanja pa je potekalo v
skupni režiji tržaškega Urada za delo, avstralske vlade in ICEM (Fait 1999,
37–40). Tržaški urad ICEM je v letih od 1952 do 1962 večinoma v Avstralijo
(in v manjšem številu v ZDA in druge države) odpravil skoraj 25.000 iz-
29
