Page 152 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 152
9 Pogled v prihodnost
izjemno uspešno v podpori vseh omenjenih sfer, kar se je nazorno po-
kazalo v težkem obdobju po britanski odločitvi za izstop iz e u. Vlada
je svoji raziskovalni in akademski sferi zagotovila, da bodo raziskoval-
ci od svoje države dobili povrnjeno vse, kar jim bo po letu 2020 morda
zmanjkalo iz Okvirnih programov e u, kjer so bili vsa leta zelo uspešni.
Ob enotni podpori, ki jo britanska znanost dobiva od celotne vlade, z
vidno vlogo premierke, morda ime ministrstva niti nima takšne vloge,
kot bi jo lahko imelo sicer. Nekateri se gotovo spomnite, da smo tudi pri
nas po osamosvojitvi imeli najprej ministrstvo za znanost in tehnologi-
jo, nato se je k temu priključil še visokošolski sektor, tehnologija pa se je
odselila v gospodarstvo. Toda večje težave s financiranjem znanosti so
se pojavile šele, ko sta se na to ministrstvo obesila celotna šolska sfera
in šport.
Dejansko se je takrat raziskovalce v polnem pomenu besede začelo
obravnavati kot javne uslužbence, raziskovalno sfero pa kot del javne
porabe. S takšnim zornim kotom znanost pač ne more postati zelo učin-
kovito gonilo našega družbenega napredka. Uspešnost, ki jo vendar do-
sega, je v veliki meri zasluga evropskega denarja, v Evropo in še kam pa
odteka tudi večina pri nas pridelanega znanja.
Zato naslovno vprašanje ni sarkazem. Če bi Slovenci na referendumu
sprejeli odločitev o odhodu iz e u, bi nas Bruselj odpisal še veliko hitre-
je in temeljiteje, kot je svojo ustanovno članico. Takrat bi naša vlada
morala sprejeti strateške ukrepe in med temi bi nemara bila tudi moč-
na podpora znanosti in inovacijam. Le ogroženo preživetje bi morda za
znanost slepim odprlo oči.
Strategije
Med pisanjem knjige sem se pogovarjal z Erikom Vrenkom, ki mi je ra-
zložil svoj pogled na začetke projekta mladih raziskovalcev. Leta 1982 je
v vlogi republiškega sekretarja (sedanji minister) republiškemu izvršne-
mu svetu (vladi) predložil dokument Strategija Slovenije. Danes, v po-
plavi strategij vseh vrst, bi zamahnili z roko, takrat pa je bil to odmik od
prakse planskih dokumentov. Vrenkova argumentacija je v Strategiji iz-
hajala iz ocene, da Slovenija letno zavrže približno 500 najobetavnejših
ljudi, ključnih za njen razvoj. Da bi kar najbolje pripravil temelje progra-
ma, ki bi najobetavnejšim 500 študentom zagotovil nekajletno plačo in
raziskovalna sredstva za kakovosten doktorat, je zaposlil Cirila Baško-
viča, enega izmed vodij študentskih demonstracij v sedemdesetih letih.
150
izjemno uspešno v podpori vseh omenjenih sfer, kar se je nazorno po-
kazalo v težkem obdobju po britanski odločitvi za izstop iz e u. Vlada
je svoji raziskovalni in akademski sferi zagotovila, da bodo raziskoval-
ci od svoje države dobili povrnjeno vse, kar jim bo po letu 2020 morda
zmanjkalo iz Okvirnih programov e u, kjer so bili vsa leta zelo uspešni.
Ob enotni podpori, ki jo britanska znanost dobiva od celotne vlade, z
vidno vlogo premierke, morda ime ministrstva niti nima takšne vloge,
kot bi jo lahko imelo sicer. Nekateri se gotovo spomnite, da smo tudi pri
nas po osamosvojitvi imeli najprej ministrstvo za znanost in tehnologi-
jo, nato se je k temu priključil še visokošolski sektor, tehnologija pa se je
odselila v gospodarstvo. Toda večje težave s financiranjem znanosti so
se pojavile šele, ko sta se na to ministrstvo obesila celotna šolska sfera
in šport.
Dejansko se je takrat raziskovalce v polnem pomenu besede začelo
obravnavati kot javne uslužbence, raziskovalno sfero pa kot del javne
porabe. S takšnim zornim kotom znanost pač ne more postati zelo učin-
kovito gonilo našega družbenega napredka. Uspešnost, ki jo vendar do-
sega, je v veliki meri zasluga evropskega denarja, v Evropo in še kam pa
odteka tudi večina pri nas pridelanega znanja.
Zato naslovno vprašanje ni sarkazem. Če bi Slovenci na referendumu
sprejeli odločitev o odhodu iz e u, bi nas Bruselj odpisal še veliko hitre-
je in temeljiteje, kot je svojo ustanovno članico. Takrat bi naša vlada
morala sprejeti strateške ukrepe in med temi bi nemara bila tudi moč-
na podpora znanosti in inovacijam. Le ogroženo preživetje bi morda za
znanost slepim odprlo oči.
Strategije
Med pisanjem knjige sem se pogovarjal z Erikom Vrenkom, ki mi je ra-
zložil svoj pogled na začetke projekta mladih raziskovalcev. Leta 1982 je
v vlogi republiškega sekretarja (sedanji minister) republiškemu izvršne-
mu svetu (vladi) predložil dokument Strategija Slovenije. Danes, v po-
plavi strategij vseh vrst, bi zamahnili z roko, takrat pa je bil to odmik od
prakse planskih dokumentov. Vrenkova argumentacija je v Strategiji iz-
hajala iz ocene, da Slovenija letno zavrže približno 500 najobetavnejših
ljudi, ključnih za njen razvoj. Da bi kar najbolje pripravil temelje progra-
ma, ki bi najobetavnejšim 500 študentom zagotovil nekajletno plačo in
raziskovalna sredstva za kakovosten doktorat, je zaposlil Cirila Baško-
viča, enega izmed vodij študentskih demonstracij v sedemdesetih letih.
150
