Page 153 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 153
Strategije 9
Skupaj sta spodbudila sodelovanje med stroko v rss (Robert Blinc) in
s a z u (Aleksander Bajd) ter politiko, ki je pobudi prisluhnila tudi po
zaslugi Borisa Frleca, sicer direktorja i j s, od leta 1984 pa podpredse-
dnika vlade. Že leta 1985 se je proračun za znanost podvojil in s tem
dosegel najvišjo vrednost v naši zgodovini. Deset let so bila slovenska
proračunska sredstva za znanost tako vendarle primerljiva z evropski-
mi vlaganji (slika 3.3 na strani 47). Vsi kasnejši snovalci znanstvenoraz-
iskovalne politike so sledili temu zgledu – vlaganja v znanost ne dajejo
kratkoročnih rezultatov, zato jih je treba dobro strateško utemeljiti. Le-
ta 1990, na začetku mandata ministra Tanciga, nastane »bela knjiga«
(Alkalaj in Baškovič, 1990), ki je pomen znanosti strateško utemeljila v
novih razmerah. V parlamentu so zatem sprejeli tri uradne dokumente
o pomenu in vlogi raziskav in razvoja v Sloveniji – n rp, n rrp in riss
–, a nobeden od njih ni imel takega učinka kot Strategija Slovenije iz
leta 1982. Zakaj? Za to obstaja več razlogov.
Prva strategija si je privoščila bistveno več ambicioznosti kot nasled-
nje, saj je ustvarjanje spodbudnih pogojev za našo intelektualno elito
postavila v samo srčico nacionalne strategije, vsi kasnejši dokumenti
pa so dobili status zgolj področnih strategij. Mogoče je prav zdaj pri-
ložnost, da se to spremeni in znanje spet postane prva strateška prio-
riteta države. Od leta 2013, ko je potekla veljavnost Strategije razvoja
Slovenije, Slovenija namreč nima osnovnega strateškega dokumenta.
Parlament je sicer sprejel vrsto področnih strategij, vendar o hierarhi-
ji ciljev ne moremo govoriti, saj krovna strategija ne obstaja. Področne
strategije so poleg tega zasnovane tako, da ne omogočajo prilagajanja
spremembam in da niso dovolj proračunsko zavezujoče.
Uspešen model, ki ga uporabljajo v z da, so strategije s premičnim
časovnim okvirom: parlament sprejme, recimo, desetletno strategijo
2015–2025, to nato na sredini izvajanja, po petih letih, temeljito analizi-
rajo ter dopolnijo in ponovno sprejmejo v parlamentu za naslednjih de-
set let (2020–2030). To se ponovi vsakih nadaljnjih pet let, lahko pa, če
je potrebno – ob hitrih spremembah okoliščin ali ob nastopu nove vlade
– tudi prej. S tem se izpopolnjuje tako dolgoročno načrtovanje kot prila-
gajanje aktualnim razmeram. Da bi bil tak pristop ustrezen, lahko vidi-
mo pri primeru raziskovalno-inovacijske strategije Slovenije (»Resolu-
cija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020«, 2011).
Raziskovalno-inovacijska strategija je bila v času, ko so jo sprejeli, dobro
zastavljen dokument. Usmeritev prejšnjega strateškega dokumenta je
nadaljevala, hkrati pa jo je umestila v širša evropska razmišljanja. Ven-
151
Skupaj sta spodbudila sodelovanje med stroko v rss (Robert Blinc) in
s a z u (Aleksander Bajd) ter politiko, ki je pobudi prisluhnila tudi po
zaslugi Borisa Frleca, sicer direktorja i j s, od leta 1984 pa podpredse-
dnika vlade. Že leta 1985 se je proračun za znanost podvojil in s tem
dosegel najvišjo vrednost v naši zgodovini. Deset let so bila slovenska
proračunska sredstva za znanost tako vendarle primerljiva z evropski-
mi vlaganji (slika 3.3 na strani 47). Vsi kasnejši snovalci znanstvenoraz-
iskovalne politike so sledili temu zgledu – vlaganja v znanost ne dajejo
kratkoročnih rezultatov, zato jih je treba dobro strateško utemeljiti. Le-
ta 1990, na začetku mandata ministra Tanciga, nastane »bela knjiga«
(Alkalaj in Baškovič, 1990), ki je pomen znanosti strateško utemeljila v
novih razmerah. V parlamentu so zatem sprejeli tri uradne dokumente
o pomenu in vlogi raziskav in razvoja v Sloveniji – n rp, n rrp in riss
–, a nobeden od njih ni imel takega učinka kot Strategija Slovenije iz
leta 1982. Zakaj? Za to obstaja več razlogov.
Prva strategija si je privoščila bistveno več ambicioznosti kot nasled-
nje, saj je ustvarjanje spodbudnih pogojev za našo intelektualno elito
postavila v samo srčico nacionalne strategije, vsi kasnejši dokumenti
pa so dobili status zgolj področnih strategij. Mogoče je prav zdaj pri-
ložnost, da se to spremeni in znanje spet postane prva strateška prio-
riteta države. Od leta 2013, ko je potekla veljavnost Strategije razvoja
Slovenije, Slovenija namreč nima osnovnega strateškega dokumenta.
Parlament je sicer sprejel vrsto področnih strategij, vendar o hierarhi-
ji ciljev ne moremo govoriti, saj krovna strategija ne obstaja. Področne
strategije so poleg tega zasnovane tako, da ne omogočajo prilagajanja
spremembam in da niso dovolj proračunsko zavezujoče.
Uspešen model, ki ga uporabljajo v z da, so strategije s premičnim
časovnim okvirom: parlament sprejme, recimo, desetletno strategijo
2015–2025, to nato na sredini izvajanja, po petih letih, temeljito analizi-
rajo ter dopolnijo in ponovno sprejmejo v parlamentu za naslednjih de-
set let (2020–2030). To se ponovi vsakih nadaljnjih pet let, lahko pa, če
je potrebno – ob hitrih spremembah okoliščin ali ob nastopu nove vlade
– tudi prej. S tem se izpopolnjuje tako dolgoročno načrtovanje kot prila-
gajanje aktualnim razmeram. Da bi bil tak pristop ustrezen, lahko vidi-
mo pri primeru raziskovalno-inovacijske strategije Slovenije (»Resolu-
cija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020«, 2011).
Raziskovalno-inovacijska strategija je bila v času, ko so jo sprejeli, dobro
zastavljen dokument. Usmeritev prejšnjega strateškega dokumenta je
nadaljevala, hkrati pa jo je umestila v širša evropska razmišljanja. Ven-
151
