Page 156 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 156
9 Pogled v prihodnost
nih institucij. Po dosedanjih izkušnjah je to v Sloveniji zelo težko doseči.
Morda tudi zato, ker nam ne le v politiki, temveč tudi v znanstveni sferi
močno primanjkuje ljudi, ki bi hkrati veljali za vrhunske strokovnjake
in popolne poštenjake, da bi tako njihovi poklicni kolegi verjeli v njihovo
objektivnost brez zaslonke osebnih interesov.
Prav zato je težko reči, da bo z n rrp in agencijama naša znanstve-
noraziskovalno razvojna sfera končno imela vse tiste spodbujevalne me-
hanizme, ki naj bi bili – kot je bilo v zadnjem času tolikokrat slišati –
ključni manjkajoči členi razvojnega uspeha. Prav zaradi takšnih raz-
mer doma bo morda ključno vlogo pri našem razvoju v resnici odigra-
la Era, torej nastajajoči evropski raziskovalni prostor. Zanj je Evropska
komisija doslej že razvila kopico spodbujevalnih mehanizmov, ki jih je
večinoma sicer vključila v Okvirne programe, mnogi delujejo tudi zunaj
teh. Slabost teh evropskih spodbud je v tem, da so obtežene z neverje-
tno veliko administracije – včasih se skoraj zdi, da ima vsak evropski
raziskovalec v Bruslju svojega uradnika. Toda po drugi strani – in to je
odlika mehanizmov Ere – je zapletenost postopkov tudi učinkovita va-
rovalka pred tisto domačnostjo, ki tudi omogoča izbiranje raziskovalnih
projektov in programov mimo uradnih meril. Tako je s skoraj stoodsto-
tno verjetnostjo mogoče reči, da je tisti, ki je v Bruslju spoznan za pri-
mernega in odličnega, tak tudi v resnici.
Kdo in kje so ti dobri in odlični, bo še razvidneje, ko bo zgrajena pred-
videna mreža evropskih centrov raziskovalne odličnosti in centrov raz-
iskovalne mobilnosti. Kdor jih bo imel, bo s tem dobil tudi odlične raz-
iskovalce od drugod, kdor jih ne bo imel, bo lahko svoje raziskovalce le
pošiljal drugam. Slovenija lahko ima še tako razvito lastno raziskoval-
no mrežo – v Evropi bo nekaj veljala le, če bo z raziskovalnimi zmoglji-
vostmi vključena v skupno evropsko raziskovalno in razvojnotehnološko
spodbujevalno omrežje.
Naš nacionalni razvojnoraziskovalni program mora tem evropskim
ciljem slediti ali pa je tako in tako obsojen na neuspeh. e u si je že za-
črtala prednosti raziskovalnih področij, zato je jasno, da tudi naše raz-
iskovalne prednosti ne morejo biti nekaj čisto tretjega, in jasno je tudi,
da jih ne moremo imeti v Sloveniji več, kot si jih upa podčrtati evrop-
ska vlada. Morda bi bilo torej modro, če bi se enkrat za vselej odločili za
evropske razsodnike naših domačih raziskovalnih konfliktov. Seveda to
tudi nekaj stane, a verjetno veliko manj, kot bi nas stal še en n rrp, ki
bi se na koncu izkazal za nlp.
154
nih institucij. Po dosedanjih izkušnjah je to v Sloveniji zelo težko doseči.
Morda tudi zato, ker nam ne le v politiki, temveč tudi v znanstveni sferi
močno primanjkuje ljudi, ki bi hkrati veljali za vrhunske strokovnjake
in popolne poštenjake, da bi tako njihovi poklicni kolegi verjeli v njihovo
objektivnost brez zaslonke osebnih interesov.
Prav zato je težko reči, da bo z n rrp in agencijama naša znanstve-
noraziskovalno razvojna sfera končno imela vse tiste spodbujevalne me-
hanizme, ki naj bi bili – kot je bilo v zadnjem času tolikokrat slišati –
ključni manjkajoči členi razvojnega uspeha. Prav zaradi takšnih raz-
mer doma bo morda ključno vlogo pri našem razvoju v resnici odigra-
la Era, torej nastajajoči evropski raziskovalni prostor. Zanj je Evropska
komisija doslej že razvila kopico spodbujevalnih mehanizmov, ki jih je
večinoma sicer vključila v Okvirne programe, mnogi delujejo tudi zunaj
teh. Slabost teh evropskih spodbud je v tem, da so obtežene z neverje-
tno veliko administracije – včasih se skoraj zdi, da ima vsak evropski
raziskovalec v Bruslju svojega uradnika. Toda po drugi strani – in to je
odlika mehanizmov Ere – je zapletenost postopkov tudi učinkovita va-
rovalka pred tisto domačnostjo, ki tudi omogoča izbiranje raziskovalnih
projektov in programov mimo uradnih meril. Tako je s skoraj stoodsto-
tno verjetnostjo mogoče reči, da je tisti, ki je v Bruslju spoznan za pri-
mernega in odličnega, tak tudi v resnici.
Kdo in kje so ti dobri in odlični, bo še razvidneje, ko bo zgrajena pred-
videna mreža evropskih centrov raziskovalne odličnosti in centrov raz-
iskovalne mobilnosti. Kdor jih bo imel, bo s tem dobil tudi odlične raz-
iskovalce od drugod, kdor jih ne bo imel, bo lahko svoje raziskovalce le
pošiljal drugam. Slovenija lahko ima še tako razvito lastno raziskoval-
no mrežo – v Evropi bo nekaj veljala le, če bo z raziskovalnimi zmoglji-
vostmi vključena v skupno evropsko raziskovalno in razvojnotehnološko
spodbujevalno omrežje.
Naš nacionalni razvojnoraziskovalni program mora tem evropskim
ciljem slediti ali pa je tako in tako obsojen na neuspeh. e u si je že za-
črtala prednosti raziskovalnih področij, zato je jasno, da tudi naše raz-
iskovalne prednosti ne morejo biti nekaj čisto tretjega, in jasno je tudi,
da jih ne moremo imeti v Sloveniji več, kot si jih upa podčrtati evrop-
ska vlada. Morda bi bilo torej modro, če bi se enkrat za vselej odločili za
evropske razsodnike naših domačih raziskovalnih konfliktov. Seveda to
tudi nekaj stane, a verjetno veliko manj, kot bi nas stal še en n rrp, ki
bi se na koncu izkazal za nlp.
154
