Page 158 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 158
9 Pogled v prihodnost
Ne dotikaj se moje znanosti
Delo, 6. julij 2004
Svet za znanost in tehnologijo je med vladnimi sveti svojevrsten feno-
men, saj je edini, ki mu predseduje premier, v svoji sestavi pa ima še
tri ministre. Tolikšna angažiranost ministrov naj bi seveda potrjevala
strateški pomen sveta oziroma pomen področij, s katerimi se ta ukvarja.
Tudi sicer naj bi sestava enaindvajsetčlanskega sveta – v njem je po-
leg predsednika s a zu, rektorjev in predsednika g zs še pet profesorjev
ljubljanske in en profesor mariborske univerze, pet gospodarstvenikov
in dva predstavnika raziskovalnih inštitutov – zagotavljala, da bo de-
loval kot nekakšen svet modrecev.
Čeprav svet v novi sestavi še ne deluje šest mesecev – prvo sejo je
imel konec januarja – in bi torej morali s presojanjem o njegovem delu
še nekoliko počakati, pa je včerajšnja razprava o tako pomembnem do-
kumentu, kakor je predlog nacionalnega raziskovalnega in razvojnega
programa, ki naj bi prvič tudi jasno določil prednostna področja sloven-
skega razvoja, pokazala zelo resne pomanjkljivosti v delovanju sveta.
Kajti če bi člani sveta res hoteli služiti slovenski znanosti in razvoju,
ne bi večine časa razprave o omejenem predlogu porabili za dokazova-
nje, da bi moral nacionalni raziskovalni in razvojni program zagotoviti
prednost še nekaterim konkretnim razvojnim področjem – po neverje-
tnem naključju prav tistim, katerih predstavniki so tudi med člani sve-
ta.
Neuspeh na razpisu ministrstva za gospodarstvo – zavrnitev predla-
gane mreže tehnološke odličnosti – se je prizadetemu članu sveta očitno
zdel pomembnejši od vsega, kar naj bi slovenska znanost in razvoj do-
bila z nacionalnim programom. Kar mučno je bilo poslušati ministra za
gospodarstvo Mateja Lahovnika, ki je znova in znova dokazoval, da sam
ne more obljubiti drugačne odločitve o tej mreži, da je zanjo še vedno
mogoče pridobiti denar iz evropskih strukturnih skladov, in na koncu
izrazil upanje, da bo bodoča agencija za tehnološki razvoj ministrstvu
prihranila takšno odločanje.
Ta pripetljaj sicer le znova potrjuje že velikokrat izpričano dejstvo, da
je v majhni slovenski znanstveni srenji – enako pa velja tudi za visoko-
šolsko in še katero drugo – izredno težko najti visoko strokovne in hkrati
objektivne razsodnike. Očitno je pač, da so člani teh svetov, vsaj velika
večina, predvsem predstavniki svojih institucij oziroma svojih znanosti
in šele nato v službi interesov najširše skupnosti.
156
Ne dotikaj se moje znanosti
Delo, 6. julij 2004
Svet za znanost in tehnologijo je med vladnimi sveti svojevrsten feno-
men, saj je edini, ki mu predseduje premier, v svoji sestavi pa ima še
tri ministre. Tolikšna angažiranost ministrov naj bi seveda potrjevala
strateški pomen sveta oziroma pomen področij, s katerimi se ta ukvarja.
Tudi sicer naj bi sestava enaindvajsetčlanskega sveta – v njem je po-
leg predsednika s a zu, rektorjev in predsednika g zs še pet profesorjev
ljubljanske in en profesor mariborske univerze, pet gospodarstvenikov
in dva predstavnika raziskovalnih inštitutov – zagotavljala, da bo de-
loval kot nekakšen svet modrecev.
Čeprav svet v novi sestavi še ne deluje šest mesecev – prvo sejo je
imel konec januarja – in bi torej morali s presojanjem o njegovem delu
še nekoliko počakati, pa je včerajšnja razprava o tako pomembnem do-
kumentu, kakor je predlog nacionalnega raziskovalnega in razvojnega
programa, ki naj bi prvič tudi jasno določil prednostna področja sloven-
skega razvoja, pokazala zelo resne pomanjkljivosti v delovanju sveta.
Kajti če bi člani sveta res hoteli služiti slovenski znanosti in razvoju,
ne bi večine časa razprave o omejenem predlogu porabili za dokazova-
nje, da bi moral nacionalni raziskovalni in razvojni program zagotoviti
prednost še nekaterim konkretnim razvojnim področjem – po neverje-
tnem naključju prav tistim, katerih predstavniki so tudi med člani sve-
ta.
Neuspeh na razpisu ministrstva za gospodarstvo – zavrnitev predla-
gane mreže tehnološke odličnosti – se je prizadetemu članu sveta očitno
zdel pomembnejši od vsega, kar naj bi slovenska znanost in razvoj do-
bila z nacionalnim programom. Kar mučno je bilo poslušati ministra za
gospodarstvo Mateja Lahovnika, ki je znova in znova dokazoval, da sam
ne more obljubiti drugačne odločitve o tej mreži, da je zanjo še vedno
mogoče pridobiti denar iz evropskih strukturnih skladov, in na koncu
izrazil upanje, da bo bodoča agencija za tehnološki razvoj ministrstvu
prihranila takšno odločanje.
Ta pripetljaj sicer le znova potrjuje že velikokrat izpričano dejstvo, da
je v majhni slovenski znanstveni srenji – enako pa velja tudi za visoko-
šolsko in še katero drugo – izredno težko najti visoko strokovne in hkrati
objektivne razsodnike. Očitno je pač, da so člani teh svetov, vsaj velika
večina, predvsem predstavniki svojih institucij oziroma svojih znanosti
in šele nato v službi interesov najširše skupnosti.
156
