Page 136 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 136
Jezikovno izobraževanje in podjetja
ske unije pri učenju in uporabi tujih jezikov ter naštela nekaj najpomemb-
nejših tujih jezikov za slovenske iskalce zaposlitve.
Jezik
»Jezik je najprimarnejša abstrakcija človeških občutkov, misli, hrepenenj
… , ki podobno kot matematika poskuša kar se da verno zaobjeti, opisati,
definirati, sporočiti pomen ali bistvo nečesa kar obstaja.« (Kobal 2008,
231) Avtor (prav tam, 232) tudi ugotavlja, da jezik tako odseva kot usmer-
ja človeško ustvarjalnost.
Skozi tisočletja so se jeziki spreminjali, prodrli so novi in izpodrini-
li stare, ki so nato izumrli. Jeziki so namreč sestavni del identitete naro-
dov in neposredni izraz dogajanja v različnih kulturah. Jezik pa ni le ele-
ment identitete narodov. temveč tudi posameznika. Je namreč sredstvo,
136 ki omogoča posamezniku, da se vključi v družbo in izraža samega sebe
(Mrljak 2011, 12).
Teoretična opredelitev tujega jezika
Na svetu živi skoraj sedem milijard prebivalcev (SURS 2010), ki govori-
jo nekaj tisoč jezikov.
Evropska unija ima s sedemindvajsetimi članicami triindvajset ura-
dnih jezikov. Poleg teh priznava še več kot šestdeset regionalnih in manj-
šinskih jezikov (Evropska komisija, Generalni direktorat za komunicira-
nje 2008, 6).
Materni jezik je jezik, ki se ga naučimo prvega in v njem razmišljamo.
Tuji jezik pa je tisti, ki ni materni in izvira iz druge države oziroma ga ne
govorijo v rodni državi posameznika.
Palčič (2005) razlaga: »Danes je znanje tujih jezikov pomembno na
številnih področjih človekovega življenja, predvsem pa pri: opravljanju
poklica, stalnem strokovnem izpopolnjevanju in spremljanju razvoja iz-
brane stroke v svetu, nadaljnjem študiju, krepitvi medosebnih in med-
kulturnih vezi ter narodne identitete, zasebnih potovanjih in preživljanju
prostega časa.« Običajno se ljudje v tujem jeziku skušamo naučiti govo-
riti, poslušati, brati in pisati. Avtor (prav tam) razlikuje med pasivnim in
aktivnim znanjem jezika. »Pasivno je veliko manj zahtevno – z njim lah-
ko beremo, prevajamo v slovenščino, govorimo pa samo za silo. Aktivno
znanje pa nas usposablja za prevajanje v tuj jezik, gladko govorjenje in pi-
sanje.«
ske unije pri učenju in uporabi tujih jezikov ter naštela nekaj najpomemb-
nejših tujih jezikov za slovenske iskalce zaposlitve.
Jezik
»Jezik je najprimarnejša abstrakcija človeških občutkov, misli, hrepenenj
… , ki podobno kot matematika poskuša kar se da verno zaobjeti, opisati,
definirati, sporočiti pomen ali bistvo nečesa kar obstaja.« (Kobal 2008,
231) Avtor (prav tam, 232) tudi ugotavlja, da jezik tako odseva kot usmer-
ja človeško ustvarjalnost.
Skozi tisočletja so se jeziki spreminjali, prodrli so novi in izpodrini-
li stare, ki so nato izumrli. Jeziki so namreč sestavni del identitete naro-
dov in neposredni izraz dogajanja v različnih kulturah. Jezik pa ni le ele-
ment identitete narodov. temveč tudi posameznika. Je namreč sredstvo,
136 ki omogoča posamezniku, da se vključi v družbo in izraža samega sebe
(Mrljak 2011, 12).
Teoretična opredelitev tujega jezika
Na svetu živi skoraj sedem milijard prebivalcev (SURS 2010), ki govori-
jo nekaj tisoč jezikov.
Evropska unija ima s sedemindvajsetimi članicami triindvajset ura-
dnih jezikov. Poleg teh priznava še več kot šestdeset regionalnih in manj-
šinskih jezikov (Evropska komisija, Generalni direktorat za komunicira-
nje 2008, 6).
Materni jezik je jezik, ki se ga naučimo prvega in v njem razmišljamo.
Tuji jezik pa je tisti, ki ni materni in izvira iz druge države oziroma ga ne
govorijo v rodni državi posameznika.
Palčič (2005) razlaga: »Danes je znanje tujih jezikov pomembno na
številnih področjih človekovega življenja, predvsem pa pri: opravljanju
poklica, stalnem strokovnem izpopolnjevanju in spremljanju razvoja iz-
brane stroke v svetu, nadaljnjem študiju, krepitvi medosebnih in med-
kulturnih vezi ter narodne identitete, zasebnih potovanjih in preživljanju
prostega časa.« Običajno se ljudje v tujem jeziku skušamo naučiti govo-
riti, poslušati, brati in pisati. Avtor (prav tam) razlikuje med pasivnim in
aktivnim znanjem jezika. »Pasivno je veliko manj zahtevno – z njim lah-
ko beremo, prevajamo v slovenščino, govorimo pa samo za silo. Aktivno
znanje pa nas usposablja za prevajanje v tuj jezik, gladko govorjenje in pi-
sanje.«
