Page 137 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 137
Znanje tujih jezikov in zaposljivost 137
Teoretična opredelitev znanja
Enotne definicije, kaj je znanje in katere so posamezne dimenzije znanja,
ni. Gomezelj Omerzelova (2010, 39) razlaga, da je znanje večkrat defini-
rano kot mešanica razumevanja, interpretacij in informacij. V Slovarju
slovenskega knjižnega jezika (2008) je znanje definirano kot »(1) celota
podatkov, ki si jih nekdo vtisne v zavest z učenjem, študijem // celota zna-
nih, ugotovljenih podatkov o s tvarnosti; (2) z učenjem pridobljeno tako
poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede // izurjenost, usposo-
bljenost za kako dejavnost; (3) poznavanje nečesa; (4) veščina, spretnost.«
Pri definiranju znanja se lahko opremo tudi na know-that in know-
-how ter razlike med njima. Know-that pomeni vedeti nekaj in je tradi-
cionalni pogled na znanje. Pri tem mora biti mišljenje posameznika, da
ga lahko označimo kot znanje, dokazljivo in resnično (Moser, Mulder in
Trout 1998 v Gomezelj Omerzel 2010, 39).
Know-how pomeni bolj praktično opredelitev znanja oziroma t. i. ak-
cijsko znanje. Pri tem je pomembno kako primerno, učinkovito in uspeš-
no se izvajajo nekatere dejavnosti (Ryle 1949 v Gomezelj Omerzel 2010,
39).
V okviru organizacije ločimo tri pomembne dimenzije znanja. Prva
določa raven, na kateri je znanje, in sicer na ravni posameznika, skupi-
ne ali celotne organizacije. Druga ločuje znanje na eksplicitno in implici-
tno, tretja dimenzija pa zajema praktično znanje (Huysman 2000; Nona-
ka 1991; Argyris 1993 v Gomezelj Omerzel 2010, 12).
Eksplicitno in implicitno znanje se med seboj pomembno razlikujeta.
Prvo je formalno, sistemsko in kodificirano. Lahko ga kodiramo, povza-
memo, ga shranimo in izmenjujemo (Nonaka 1991; Popper 1972 v Gome-
zelj Omerzel 2010, 12). Avtorica razlaga (prav tam), da gre za »formalno
teoretično znanje, ki ga najdemo v obliki zbirk podatkov, priročnikov, na-
vodil in podobno.« Implicitno ali tiho znanje je visoko osebno, specifič-
no in težko ovrednoteno (Nonaka 1991 v Gomezelj Omerzel 2010, 12). Je
intuitivno in nekodificirano, zato ga je težko opisati ali prenašati, prido-
bimo pa ga z izkušnjami (Gomezelj Omerzel 2010, 12).
Znanje, ki je last posameznikov, je individualno znanje. Običajno je
specializirano in specifično (Walsh in Ungson 1991 v Gomezelj Omerzel
2010, 12). Znanje posameznikov je po mnenju Gomezelj Omerzelove
(2010, 41) »sestavljeno iz njihovih ustvarjenih in organiziranih spretnos-
ti, veščin, izkušenj in vrednot, dokaže pa se z dejanji oziroma ukrepi pri
reševanju problemov.«
Skupinsko znanje obstaja med zaprto skupino zaposlenih, medtem
ko organizacijsko znanje delijo vsi zaposleni. To znanje se porazdeljuje in
Teoretična opredelitev znanja
Enotne definicije, kaj je znanje in katere so posamezne dimenzije znanja,
ni. Gomezelj Omerzelova (2010, 39) razlaga, da je znanje večkrat defini-
rano kot mešanica razumevanja, interpretacij in informacij. V Slovarju
slovenskega knjižnega jezika (2008) je znanje definirano kot »(1) celota
podatkov, ki si jih nekdo vtisne v zavest z učenjem, študijem // celota zna-
nih, ugotovljenih podatkov o s tvarnosti; (2) z učenjem pridobljeno tako
poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede // izurjenost, usposo-
bljenost za kako dejavnost; (3) poznavanje nečesa; (4) veščina, spretnost.«
Pri definiranju znanja se lahko opremo tudi na know-that in know-
-how ter razlike med njima. Know-that pomeni vedeti nekaj in je tradi-
cionalni pogled na znanje. Pri tem mora biti mišljenje posameznika, da
ga lahko označimo kot znanje, dokazljivo in resnično (Moser, Mulder in
Trout 1998 v Gomezelj Omerzel 2010, 39).
Know-how pomeni bolj praktično opredelitev znanja oziroma t. i. ak-
cijsko znanje. Pri tem je pomembno kako primerno, učinkovito in uspeš-
no se izvajajo nekatere dejavnosti (Ryle 1949 v Gomezelj Omerzel 2010,
39).
V okviru organizacije ločimo tri pomembne dimenzije znanja. Prva
določa raven, na kateri je znanje, in sicer na ravni posameznika, skupi-
ne ali celotne organizacije. Druga ločuje znanje na eksplicitno in implici-
tno, tretja dimenzija pa zajema praktično znanje (Huysman 2000; Nona-
ka 1991; Argyris 1993 v Gomezelj Omerzel 2010, 12).
Eksplicitno in implicitno znanje se med seboj pomembno razlikujeta.
Prvo je formalno, sistemsko in kodificirano. Lahko ga kodiramo, povza-
memo, ga shranimo in izmenjujemo (Nonaka 1991; Popper 1972 v Gome-
zelj Omerzel 2010, 12). Avtorica razlaga (prav tam), da gre za »formalno
teoretično znanje, ki ga najdemo v obliki zbirk podatkov, priročnikov, na-
vodil in podobno.« Implicitno ali tiho znanje je visoko osebno, specifič-
no in težko ovrednoteno (Nonaka 1991 v Gomezelj Omerzel 2010, 12). Je
intuitivno in nekodificirano, zato ga je težko opisati ali prenašati, prido-
bimo pa ga z izkušnjami (Gomezelj Omerzel 2010, 12).
Znanje, ki je last posameznikov, je individualno znanje. Običajno je
specializirano in specifično (Walsh in Ungson 1991 v Gomezelj Omerzel
2010, 12). Znanje posameznikov je po mnenju Gomezelj Omerzelove
(2010, 41) »sestavljeno iz njihovih ustvarjenih in organiziranih spretnos-
ti, veščin, izkušenj in vrednot, dokaže pa se z dejanji oziroma ukrepi pri
reševanju problemov.«
Skupinsko znanje obstaja med zaprto skupino zaposlenih, medtem
ko organizacijsko znanje delijo vsi zaposleni. To znanje se porazdeljuje in
