Page 138 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 138
Jezikovno izobraževanje in podjetja
prenaša po organizaciji in ga običajno sestavljajo vse naštete oblike znanja
(Walsh in Ungson 1991; Glynn 1996 v Gomezelj Omerzel 2010, 12–13).
Znanje je neoprijemljivo in se od oprijemljivih sredstev razlikuje po
naslednjih značilnostih (Stewart 2003 v Gomezelj Omerzel 2010, 52):
– znanje je javna dobrina in ga lahko uporablja več ljudi hkrati,
– znanje je neodvisno od prostora in je lahko na več mestih hkrati,
– znanje lahko zastara, celo v trenutku lahko izgubi vso vrednost,
– znanje ni redka dobrina in se nenehno ustvarja,
– ustvarjanje znanja je lahko zelo drago, razmnoževanje pa zelo
poceni,
– vrednost znanja je težko izmeriti, saj ne moremo zanesljivo izra-
čunati razmerja med stroški pridobivanja znanja in koristmi, ki
138 jih s tem znanjem dobimo.
V spreminjajočem se gospodarskem okolju podjetja vedno bolj težijo
k dobro usposobljeni delovni sili. Uspeh organizacij postaja namreč v ve-
liki meri odvisen od učinkovitosti pridobivanja in uporabe znanja. Zato
od zaposlenih pričakujejo sposobnost hitrega učenja, reagiranja in prila-
gajanja (Gomezelj Omerzel 2010, 65).
Z novimi zaposlitvami, najemanjem zunanjih svetovalcev, na semi-
narjih, tečajih in podobnih izobraževanjih organizacije pridobivajo novo
znanje. »Tako pridobljeno teoretično znanje postane praktično znanje,
ko se uporablja za zaznavanje in reševanje težav in ko je sprejeto ter razpr-
šeno po celotni organizaciji.« (Gomezelj Omerzel 2010, 41)
Večjezičnost
Leonard Orban, član Evropske komisije, je zapisal: »Sposobnost komu-
niciranja v več jezikih je velika prednost za posameznike, organizacije in
podjetja. Krepi ustvarjalnost, ruši kulturne stereotipe, spodbuja razmi-
šljanje 'zunaj ustaljenih okvirov' in lahko pripomore k razvoju inovativ-
nih izdelkov in storitev.« (Evropska komisija, Generalni direktorat za ko-
municiranje 2008, 2)
Meta Grosman (2008, 62) meni: »Evropska večjezičnost je hkrati
blagoslov in pokora, hkrati uganka in rešitev. Večjezičnost je evropsko
dejstvo in evropska vrednota, toda kompleksna in problematična.« Av-
torica (prav tam, 165) razlaga, da danes sodobne družbe stremijo h višji
temeljni pismenosti v maternem jeziku, ki je pogoj tako za uspešno oseb-
no in družbeno delovanje posameznikov kot tudi za gospodarsko učinko-
vitost družb. Trdi (prav tam), da s to potrebo narašča tudi zahteva po pi-
smenosti v več jezikih oziroma večjezični pismenosti.
prenaša po organizaciji in ga običajno sestavljajo vse naštete oblike znanja
(Walsh in Ungson 1991; Glynn 1996 v Gomezelj Omerzel 2010, 12–13).
Znanje je neoprijemljivo in se od oprijemljivih sredstev razlikuje po
naslednjih značilnostih (Stewart 2003 v Gomezelj Omerzel 2010, 52):
– znanje je javna dobrina in ga lahko uporablja več ljudi hkrati,
– znanje je neodvisno od prostora in je lahko na več mestih hkrati,
– znanje lahko zastara, celo v trenutku lahko izgubi vso vrednost,
– znanje ni redka dobrina in se nenehno ustvarja,
– ustvarjanje znanja je lahko zelo drago, razmnoževanje pa zelo
poceni,
– vrednost znanja je težko izmeriti, saj ne moremo zanesljivo izra-
čunati razmerja med stroški pridobivanja znanja in koristmi, ki
138 jih s tem znanjem dobimo.
V spreminjajočem se gospodarskem okolju podjetja vedno bolj težijo
k dobro usposobljeni delovni sili. Uspeh organizacij postaja namreč v ve-
liki meri odvisen od učinkovitosti pridobivanja in uporabe znanja. Zato
od zaposlenih pričakujejo sposobnost hitrega učenja, reagiranja in prila-
gajanja (Gomezelj Omerzel 2010, 65).
Z novimi zaposlitvami, najemanjem zunanjih svetovalcev, na semi-
narjih, tečajih in podobnih izobraževanjih organizacije pridobivajo novo
znanje. »Tako pridobljeno teoretično znanje postane praktično znanje,
ko se uporablja za zaznavanje in reševanje težav in ko je sprejeto ter razpr-
šeno po celotni organizaciji.« (Gomezelj Omerzel 2010, 41)
Večjezičnost
Leonard Orban, član Evropske komisije, je zapisal: »Sposobnost komu-
niciranja v več jezikih je velika prednost za posameznike, organizacije in
podjetja. Krepi ustvarjalnost, ruši kulturne stereotipe, spodbuja razmi-
šljanje 'zunaj ustaljenih okvirov' in lahko pripomore k razvoju inovativ-
nih izdelkov in storitev.« (Evropska komisija, Generalni direktorat za ko-
municiranje 2008, 2)
Meta Grosman (2008, 62) meni: »Evropska večjezičnost je hkrati
blagoslov in pokora, hkrati uganka in rešitev. Večjezičnost je evropsko
dejstvo in evropska vrednota, toda kompleksna in problematična.« Av-
torica (prav tam, 165) razlaga, da danes sodobne družbe stremijo h višji
temeljni pismenosti v maternem jeziku, ki je pogoj tako za uspešno oseb-
no in družbeno delovanje posameznikov kot tudi za gospodarsko učinko-
vitost družb. Trdi (prav tam), da s to potrebo narašča tudi zahteva po pi-
smenosti v več jezikih oziroma večjezični pismenosti.
