Page 174 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 174
Jezikovno izobraževanje in podjetja
Teoretične osnove
Hiter tehnološki razvoj gospodarstva, ki smo mu bili priča v zadnjih pet-
desetih letih, je vse bolj težil k skupnemu jeziku sporazumevanja. Go-
spodarsko se je v tem obdobju najhitreje razvijala Amerika, zato nas ne
sme presenečati, če je ravno angleščina tisti tuji jezik, ki je največ prido-
bil na veljavi. S padcem »železne zavese«, v začetku devetdesetih let prej-
šnjega stoletja, je angleščina prevladala tudi v bivših vzhodnoevropskih
državah. Danes je gospodarstvo vse bolj organizirano na globalni ravni,
znanje tujih jezikov je ključnega pomena za podjetja, ki želijo na tej rav-
ni ostati konkurenčna. Omenjena podjetja imajo tako vse večje potrebe
po dobrem znanju tujih jezikov svojih zaposlenih, saj morajo ti hitro in
učinkovito komunicirati v jezikih, ki se govorijo v okoljih, kjer ta podje-
tja delujejo. Dobro znanje tujih jezikov zaposlenim omogoča učinkovito
174 navezovanje poslovnih stikov s partnerji in dosego ciljev, ki jih postavlja
kapital. Za dosego ciljev pa morajo vlagati v nadgrajevanje znanja svojih
zaposlenih (Novak Lukanovič 2011; Klein idr. 2014; Dhir 2005).
Število držav članic Evropske Unije se je od ustanovitve do danes
močno povečalo. Leta 1957 je EU ustanovilo šest držav,2 v letu 1973 so
se jim pridružile Danska, Irska in Velika Britanija ter v letu 1981 Grči-
ja. Jezikovna diverziteta znotraj EU se je močno povečala leta 2004,3 ko
se je pridružilo deset, večinoma novonastalih, držav.4 Znotraj EU se da-
nes uporablja 24 uradnih in delovnih jezikov. Jezikov, ki se uporabljajo, je
manj kot je držav članic, saj nekatere države uporabljajo isti jezik5 (Evrop-
ska komisija b. l.a; Evropska komisija b. l.b). Kljub zapovedanemu spo-
štovanju jezikovne raznolikosti in enakopravnosti ter možnosti komu-
nikacije med subjekti znotraj EU v maternem jeziku obstajajo nekatere
pragmatične omejitve.6
2 Države ustanoviteljice EU so Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizo-
zemska.
3 Po letu 1981 so se EU pridružile še Portugalska in Španija leta 1986 ter Avstrija, Finska in Švedska
leta 1995.
4 V letu 2004 so se EU pridružile Češka, Ciper, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska,
Slovaška in Slovenija. Nekoliko kasneje, leta 2007, še Bolgarija in Romunija, kot zadnja pa leta
2013 še Hrvaška.
5 Nemčija in Avstrija uporabljata isti jezik, v Grčiji in na Cipru uporabljajo grščino, Belgija in Lu-
ksemburg imata skupne jezike s svojimi francoskimi, nemškimi in nizozemskimi sosedi.
6 Urad za harmonizacijo na notranjem trgu v praksi npr. posluje le v petih uradnih jezikih, Evrop-
ski patentni urad zgolj v treh. Vlagatelji lahkvloge za zaščito blagovne znamke oddajo na Uradu za
harmonizacijo, v katerem koli izmed uradnih jezikov, vendar je praksa takšna, da nadaljnji posto-
pek praviloma poteka le v petih uradnih jezikih.
Teoretične osnove
Hiter tehnološki razvoj gospodarstva, ki smo mu bili priča v zadnjih pet-
desetih letih, je vse bolj težil k skupnemu jeziku sporazumevanja. Go-
spodarsko se je v tem obdobju najhitreje razvijala Amerika, zato nas ne
sme presenečati, če je ravno angleščina tisti tuji jezik, ki je največ prido-
bil na veljavi. S padcem »železne zavese«, v začetku devetdesetih let prej-
šnjega stoletja, je angleščina prevladala tudi v bivših vzhodnoevropskih
državah. Danes je gospodarstvo vse bolj organizirano na globalni ravni,
znanje tujih jezikov je ključnega pomena za podjetja, ki želijo na tej rav-
ni ostati konkurenčna. Omenjena podjetja imajo tako vse večje potrebe
po dobrem znanju tujih jezikov svojih zaposlenih, saj morajo ti hitro in
učinkovito komunicirati v jezikih, ki se govorijo v okoljih, kjer ta podje-
tja delujejo. Dobro znanje tujih jezikov zaposlenim omogoča učinkovito
174 navezovanje poslovnih stikov s partnerji in dosego ciljev, ki jih postavlja
kapital. Za dosego ciljev pa morajo vlagati v nadgrajevanje znanja svojih
zaposlenih (Novak Lukanovič 2011; Klein idr. 2014; Dhir 2005).
Število držav članic Evropske Unije se je od ustanovitve do danes
močno povečalo. Leta 1957 je EU ustanovilo šest držav,2 v letu 1973 so
se jim pridružile Danska, Irska in Velika Britanija ter v letu 1981 Grči-
ja. Jezikovna diverziteta znotraj EU se je močno povečala leta 2004,3 ko
se je pridružilo deset, večinoma novonastalih, držav.4 Znotraj EU se da-
nes uporablja 24 uradnih in delovnih jezikov. Jezikov, ki se uporabljajo, je
manj kot je držav članic, saj nekatere države uporabljajo isti jezik5 (Evrop-
ska komisija b. l.a; Evropska komisija b. l.b). Kljub zapovedanemu spo-
štovanju jezikovne raznolikosti in enakopravnosti ter možnosti komu-
nikacije med subjekti znotraj EU v maternem jeziku obstajajo nekatere
pragmatične omejitve.6
2 Države ustanoviteljice EU so Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizo-
zemska.
3 Po letu 1981 so se EU pridružile še Portugalska in Španija leta 1986 ter Avstrija, Finska in Švedska
leta 1995.
4 V letu 2004 so se EU pridružile Češka, Ciper, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska,
Slovaška in Slovenija. Nekoliko kasneje, leta 2007, še Bolgarija in Romunija, kot zadnja pa leta
2013 še Hrvaška.
5 Nemčija in Avstrija uporabljata isti jezik, v Grčiji in na Cipru uporabljajo grščino, Belgija in Lu-
ksemburg imata skupne jezike s svojimi francoskimi, nemškimi in nizozemskimi sosedi.
6 Urad za harmonizacijo na notranjem trgu v praksi npr. posluje le v petih uradnih jezikih, Evrop-
ski patentni urad zgolj v treh. Vlagatelji lahkvloge za zaščito blagovne znamke oddajo na Uradu za
harmonizacijo, v katerem koli izmed uradnih jezikov, vendar je praksa takšna, da nadaljnji posto-
pek praviloma poteka le v petih uradnih jezikih.
