Page 26 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 26
Jezikovno izobraževanje in podjetja
nja (srednje strokovne in tehnične šole), poklicno-tehničnega izobraže-
vanja (poklicne, srednje strokovne in tehnične šole) in srednje splošne-
ga izobraževanja (gimnazije). V vseh šolah poteka obvezno učenje prvega
tujega jezika, pogosto poteka obvezno ali izbirno učenje dveh tujih jezi-
kov, v nekaterih šolah so obvezni trije tuji jeziki. V izobraževalnem pro-
cesu se ocenjuje z ocenami, izobraževanje se na tej stopnji zaključi z zak-
ljučnim izpitom, s poklicno ali splošno maturo (Eurydice Unit Slovenia
2010, 21−30).
Postsekundarno neterciarno izobraževanje predstavlja poklicne teča-
je in maturitetni tečaj, ki se zaključijo z izpitom oziroma s preverjanjem
(Eurydice Unit Slovenia 2010, 31).
Visokošolsko izobraževanje je sestavljeno iz treh ciklov. Prvi cikel pred-
stavlja strokovni oziroma znanstveni študij, drugi cikel magistrski študij
26 in tretji cikel doktorski študij. Nudijo ga javne in zasebne univerze, fakul-
tete, umetnostne akademije in profesionalni kolidži (Eurydice Unit Slo-
venia 2010, 7−8)
Spremembe na področju učenja tujih jezikov
Po okupaciji leta 1941 je šolski sistem na osvobojenih področjih znova po-
tekal v slovenskem jeziku, na sekundarni stopnji so se kot tuje jezike uči-
li ruščino, srbohrvaščino in latinščino. Po vojni, leta 1946, so predšolske
izobraževalne institucije zamenjali Domovi igre in dela, kamor so se lah-
ko vključili predšolski in šolski otroci. Kasneje je začelo šolanje poteka-
ti ločeno od predšolske vzgoje. Vendar se tisti čas, kljub dobremu izobra-
ževalnemu sistemu, področje učenja tujih jezikov ni pojavljalo v šolstvu.
Leta 1958 so uvedli obvezno osemletno osnovno šolo in nove štiriletne gi-
mnazije. Poleg srbohrvaščine, je postalo učenje tujega jezika v osnovnih
šolah obvezno, otroci so izbirali med angleščino, nemščino, francoščino
in ruščino. Na gimnazijah, v sekundarnem izobraževanju, je bilo od leta
1975 obvezno učenje dveh tujih jezikov. Na štiriletnih srednjih šolah je
bilo učenje enega tujega jezika obvezno, drugi jezik je bil v večini šol na
voljo kot izbira. V letu 1981 je bil predstavljen nov koncept gimnazij, ki
so postale osnova oziroma priprava na študij. Kasneje so kot zaključitev
gimnazije uvedli maturo. V tem obdobju so se na področju tujih jezikov
začele uvajati spremembe tudi drugod. Nekateri štiriletni srednješolski
programi so uvedli obvezno učenje drugega tujega jezika, v male šole, so
postopoma začeli, kot možnost izbire uveljavljati učenje tujih jezikov. Na
začetku 90-tih let so uvedli nekatere nove srednješolske programe in pre-
uredili stare. Dijaki so štiriletni program ali gimnazijo zaključili z zak-
ljučnim izpitom na ravni šole ali z maturo. Omogočeno je bilo nadalje-
nja (srednje strokovne in tehnične šole), poklicno-tehničnega izobraže-
vanja (poklicne, srednje strokovne in tehnične šole) in srednje splošne-
ga izobraževanja (gimnazije). V vseh šolah poteka obvezno učenje prvega
tujega jezika, pogosto poteka obvezno ali izbirno učenje dveh tujih jezi-
kov, v nekaterih šolah so obvezni trije tuji jeziki. V izobraževalnem pro-
cesu se ocenjuje z ocenami, izobraževanje se na tej stopnji zaključi z zak-
ljučnim izpitom, s poklicno ali splošno maturo (Eurydice Unit Slovenia
2010, 21−30).
Postsekundarno neterciarno izobraževanje predstavlja poklicne teča-
je in maturitetni tečaj, ki se zaključijo z izpitom oziroma s preverjanjem
(Eurydice Unit Slovenia 2010, 31).
Visokošolsko izobraževanje je sestavljeno iz treh ciklov. Prvi cikel pred-
stavlja strokovni oziroma znanstveni študij, drugi cikel magistrski študij
26 in tretji cikel doktorski študij. Nudijo ga javne in zasebne univerze, fakul-
tete, umetnostne akademije in profesionalni kolidži (Eurydice Unit Slo-
venia 2010, 7−8)
Spremembe na področju učenja tujih jezikov
Po okupaciji leta 1941 je šolski sistem na osvobojenih področjih znova po-
tekal v slovenskem jeziku, na sekundarni stopnji so se kot tuje jezike uči-
li ruščino, srbohrvaščino in latinščino. Po vojni, leta 1946, so predšolske
izobraževalne institucije zamenjali Domovi igre in dela, kamor so se lah-
ko vključili predšolski in šolski otroci. Kasneje je začelo šolanje poteka-
ti ločeno od predšolske vzgoje. Vendar se tisti čas, kljub dobremu izobra-
ževalnemu sistemu, področje učenja tujih jezikov ni pojavljalo v šolstvu.
Leta 1958 so uvedli obvezno osemletno osnovno šolo in nove štiriletne gi-
mnazije. Poleg srbohrvaščine, je postalo učenje tujega jezika v osnovnih
šolah obvezno, otroci so izbirali med angleščino, nemščino, francoščino
in ruščino. Na gimnazijah, v sekundarnem izobraževanju, je bilo od leta
1975 obvezno učenje dveh tujih jezikov. Na štiriletnih srednjih šolah je
bilo učenje enega tujega jezika obvezno, drugi jezik je bil v večini šol na
voljo kot izbira. V letu 1981 je bil predstavljen nov koncept gimnazij, ki
so postale osnova oziroma priprava na študij. Kasneje so kot zaključitev
gimnazije uvedli maturo. V tem obdobju so se na področju tujih jezikov
začele uvajati spremembe tudi drugod. Nekateri štiriletni srednješolski
programi so uvedli obvezno učenje drugega tujega jezika, v male šole, so
postopoma začeli, kot možnost izbire uveljavljati učenje tujih jezikov. Na
začetku 90-tih let so uvedli nekatere nove srednješolske programe in pre-
uredili stare. Dijaki so štiriletni program ali gimnazijo zaključili z zak-
ljučnim izpitom na ravni šole ali z maturo. Omogočeno je bilo nadalje-
