Page 27 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 27
Vseživljenjsko jezikovno izobraževanje v slovenskih podjetjih 27
vanje študija v poklicno orientirani smeri ali šolanje na univerzi. V tem
obdobju je eden izmed treh obveznih predmetov pri maturi postal tudi
tuj jezik. Z letom 1996 so namesto osemletne osnovne šole, s šolskim le-
tom 1999/2000, uvedli devetletno osnovno šolo. Učenje prvega tujega je-
zika je v osnovni šoli postalo obvezno, v zadnjem obdobju je učenje dru-
gega tujega jezika možnost izbire (Ministrstvo za šolstvo znanost in šport
2003, 51−53).
Zaradi vse intenzivnejšega svetovnega povezovanja, se na področju
šolstva v zadnjem času veliko spreminja, predvsem pri tujejezičnem izo-
braževanju. Najočitnejše spremembe na tem področju se kažejo v zgod-
nejšem učenju prvega in drugega tujega jezika. Prvega tujega jezika se zač-
nejo otroci učiti že v drugem obdobju oziroma v 4. razredu osnovne šole.
V podrobnem opisu slovenskega izobraževalnega sistema Eurydice Unit
Slovenia (2009, 64) je zapisano, da naj bi tudi učenje drugega tujega jezi-
ka v osnovni šoli (v zadnjem obdobju) postalo obvezno najkasneje v šol-
skem letu 2009/2010.
Ena pomembnejših sprememb na področju (tujejezičnega) izobraže-
vanja v osnovni šoli je nivojski pouk. Nivojski pouk predstavlja možnost
izbire ravni v zadnjih dveh letih (8. in 9. razred), pri pouku tujega jezika,
materinščine oziroma slovenščine in matematike (Gaber in Kovač-Šebart
2008, 19).
Veliko se je in se spreminja na področju tujejezičnega izobraževanja
odraslih. Včasih je bilo znanje tujih jezikov dodatna, zaželena veščina.
Posamezniki so se odločali za učenje tujega jezika zaradi radovednosti
in lastnega interesa; danes dobro znanje tujih jezikov predstavlja pogoj
za uspešnost na delovnem mestu. Izvajanje tujejezičnega izobraževanja
ni enostransko predavanje učitelja, učenje je učinkovitejše, ker je pri iz-
obraževanju prisotna obojestranska komunikacija (učitelj in udeleženec).
Strokovni svet za izobraževanje odraslih je leta 1999 sprejel in uvedel ne-
kaj sprememb in prenovitev na področju tujejezičnega izobraževanja od-
raslih. Programe so razvrstili po mednarodnih standardih, izobraževanje
obsega osnovno (300 ur) in višjo (200 ur) raven, število izobraževalnih ur
so povečali za 50 ur. Skupaj z ravnmi in natančnimi opredelitvami stan-
dardov znanja po ravneh, so uvedli zunanje preverjanje znanja (po obeh
dokončanih ravneh). Število udeležencev v izobraževalnih skupinah so
zmanjšali za štiri udeležence, kar pomeni, da je največje število udeležen-
cev v skupini 12, kar omogoča skupinam več možnosti medsebojnega so-
delovanja. Pri temah učenja so dali večji poudarek na izgovoru, slovnici,
besedišču, slušnemu razumevanju, govornim sposobnostim in pisnemu
izražanju (Zorko Mencin 2003).
vanje študija v poklicno orientirani smeri ali šolanje na univerzi. V tem
obdobju je eden izmed treh obveznih predmetov pri maturi postal tudi
tuj jezik. Z letom 1996 so namesto osemletne osnovne šole, s šolskim le-
tom 1999/2000, uvedli devetletno osnovno šolo. Učenje prvega tujega je-
zika je v osnovni šoli postalo obvezno, v zadnjem obdobju je učenje dru-
gega tujega jezika možnost izbire (Ministrstvo za šolstvo znanost in šport
2003, 51−53).
Zaradi vse intenzivnejšega svetovnega povezovanja, se na področju
šolstva v zadnjem času veliko spreminja, predvsem pri tujejezičnem izo-
braževanju. Najočitnejše spremembe na tem področju se kažejo v zgod-
nejšem učenju prvega in drugega tujega jezika. Prvega tujega jezika se zač-
nejo otroci učiti že v drugem obdobju oziroma v 4. razredu osnovne šole.
V podrobnem opisu slovenskega izobraževalnega sistema Eurydice Unit
Slovenia (2009, 64) je zapisano, da naj bi tudi učenje drugega tujega jezi-
ka v osnovni šoli (v zadnjem obdobju) postalo obvezno najkasneje v šol-
skem letu 2009/2010.
Ena pomembnejših sprememb na področju (tujejezičnega) izobraže-
vanja v osnovni šoli je nivojski pouk. Nivojski pouk predstavlja možnost
izbire ravni v zadnjih dveh letih (8. in 9. razred), pri pouku tujega jezika,
materinščine oziroma slovenščine in matematike (Gaber in Kovač-Šebart
2008, 19).
Veliko se je in se spreminja na področju tujejezičnega izobraževanja
odraslih. Včasih je bilo znanje tujih jezikov dodatna, zaželena veščina.
Posamezniki so se odločali za učenje tujega jezika zaradi radovednosti
in lastnega interesa; danes dobro znanje tujih jezikov predstavlja pogoj
za uspešnost na delovnem mestu. Izvajanje tujejezičnega izobraževanja
ni enostransko predavanje učitelja, učenje je učinkovitejše, ker je pri iz-
obraževanju prisotna obojestranska komunikacija (učitelj in udeleženec).
Strokovni svet za izobraževanje odraslih je leta 1999 sprejel in uvedel ne-
kaj sprememb in prenovitev na področju tujejezičnega izobraževanja od-
raslih. Programe so razvrstili po mednarodnih standardih, izobraževanje
obsega osnovno (300 ur) in višjo (200 ur) raven, število izobraževalnih ur
so povečali za 50 ur. Skupaj z ravnmi in natančnimi opredelitvami stan-
dardov znanja po ravneh, so uvedli zunanje preverjanje znanja (po obeh
dokončanih ravneh). Število udeležencev v izobraževalnih skupinah so
zmanjšali za štiri udeležence, kar pomeni, da je največje število udeležen-
cev v skupini 12, kar omogoča skupinam več možnosti medsebojnega so-
delovanja. Pri temah učenja so dali večji poudarek na izgovoru, slovnici,
besedišču, slušnemu razumevanju, govornim sposobnostim in pisnemu
izražanju (Zorko Mencin 2003).
