Page 275 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 275
Vseživljenjsko jezikovno izobraževanje za 21. stoletje 275
− oblikujejo nove socialne odnose, v katerih si z drugimi udeležen-
ci izobraževanja delijo specifične izkušnje in mnenja,
− medgeneracijski stik in komunikacija prispevata k zniževanju
starostnih stereotipov,
− posamezniki pridobijo na samozavesti in samospoštovanju, pos-
tanejo samostojnejši na poklicnem področju,
− izboljšajo svoj finančni in družbeni položaj (npr. višje plačano
delo),
− bolje so pripravljeni na spoprijemanje z drugimi življenjskimi iz-
zivi,
− v svoje življenje so vnesli potrebno spremembo, kar ugodno vpli-
va na njihovo življenjsko zadovoljstvo.
Pojavlja se vprašanje, kakšen mora biti človek, ki se je pripravljen stal-
no učiti. I. Lesar (2000, 22) piše, da se vedno večji delež odraslih vključu-
je v izobraževanje, a da je odstotek še vedno razmeroma nizek. Pogost je
tudi pojav, ko se ljudje, ki so redno šolanje uspešno zaključili in nimajo s
šolo nikakršnih slabih izkušenj, ne vključujejo oz. zavračajo izobraževa-
nje odraslih. Morda so zadovoljni s trenutnim stanjem (količino znanja),
morda se jim zdijo načini učenja odraslih nenavadni, nekateri pa se celo
bojijo, da bi jim novo znanje spremenilo pogled na svet in s tem njihovo
življenje, ustaljene navade itd. Na spremembe enostavno niso pripravlje-
ni. Toda v današnji družbi lahko preživi le posameznik, ki se je sposoben
stalno spreminjati ter iskati znanja, ki mu pomagajo pri opravljanju vsak-
danjih življenjskih nalog. Le posameznik s takšnim zavedanjem se je spo-
soben učiti in spreminjati vse življenje (prav tam).
Pri tem je pomembno to, kako posameznik dojema učenje (Marentič
Požarnik 1998, po Lesar 2000, 29):
– učenje kot kopičenje znanja,
– učenje kot memoriranje od zunaj podanih vsebin, podatkov, z
namenom poznejše reprodukcije,
– učenje kot trajnejša zapomnitev dejstev, metod, postopkov z na-
menom, da jih bo posameznik kdaj pozneje uporabil,
– učenje kot luščenje osebnega smisla iz naučenega,
– učenje kot proces razlag, v katerem posameznik konstruira svoje
znanje, da bi lahko bolje razumel sebe, soljudi, življenje in resnič-
nost.
Ta različna pojmovanja vplivajo na posameznikov pristop, način in
realizacijo učenja. Nekomu že samo poznavanje nekaterih podatkov po-
meni znanje, drugemu pa je znanje razmišljanje, primerjanje, analizira-
− oblikujejo nove socialne odnose, v katerih si z drugimi udeležen-
ci izobraževanja delijo specifične izkušnje in mnenja,
− medgeneracijski stik in komunikacija prispevata k zniževanju
starostnih stereotipov,
− posamezniki pridobijo na samozavesti in samospoštovanju, pos-
tanejo samostojnejši na poklicnem področju,
− izboljšajo svoj finančni in družbeni položaj (npr. višje plačano
delo),
− bolje so pripravljeni na spoprijemanje z drugimi življenjskimi iz-
zivi,
− v svoje življenje so vnesli potrebno spremembo, kar ugodno vpli-
va na njihovo življenjsko zadovoljstvo.
Pojavlja se vprašanje, kakšen mora biti človek, ki se je pripravljen stal-
no učiti. I. Lesar (2000, 22) piše, da se vedno večji delež odraslih vključu-
je v izobraževanje, a da je odstotek še vedno razmeroma nizek. Pogost je
tudi pojav, ko se ljudje, ki so redno šolanje uspešno zaključili in nimajo s
šolo nikakršnih slabih izkušenj, ne vključujejo oz. zavračajo izobraževa-
nje odraslih. Morda so zadovoljni s trenutnim stanjem (količino znanja),
morda se jim zdijo načini učenja odraslih nenavadni, nekateri pa se celo
bojijo, da bi jim novo znanje spremenilo pogled na svet in s tem njihovo
življenje, ustaljene navade itd. Na spremembe enostavno niso pripravlje-
ni. Toda v današnji družbi lahko preživi le posameznik, ki se je sposoben
stalno spreminjati ter iskati znanja, ki mu pomagajo pri opravljanju vsak-
danjih življenjskih nalog. Le posameznik s takšnim zavedanjem se je spo-
soben učiti in spreminjati vse življenje (prav tam).
Pri tem je pomembno to, kako posameznik dojema učenje (Marentič
Požarnik 1998, po Lesar 2000, 29):
– učenje kot kopičenje znanja,
– učenje kot memoriranje od zunaj podanih vsebin, podatkov, z
namenom poznejše reprodukcije,
– učenje kot trajnejša zapomnitev dejstev, metod, postopkov z na-
menom, da jih bo posameznik kdaj pozneje uporabil,
– učenje kot luščenje osebnega smisla iz naučenega,
– učenje kot proces razlag, v katerem posameznik konstruira svoje
znanje, da bi lahko bolje razumel sebe, soljudi, življenje in resnič-
nost.
Ta različna pojmovanja vplivajo na posameznikov pristop, način in
realizacijo učenja. Nekomu že samo poznavanje nekaterih podatkov po-
meni znanje, drugemu pa je znanje razmišljanje, primerjanje, analizira-
