Page 277 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 277
Vseživljenjsko jezikovno izobraževanje za 21. stoletje 277
– organizirati osebno in materialno podporo za premagovanje
ovir.
Našteti procesi od posameznika, kot že omenjeno, zahtevajo visoko
raven motivacije, pa tudi visoko raven kompetenc, še posebej sposobnosti
refleksije, kreativnosti in volje po samooblikovanju, česar pa pri odraslih
žal pogosto ne zasledimo (Dohmen 1996, po Lesar 2000, 24).
Sposobnosti odraslih za učenje tujih jezikov
Uveljavljanje andragogike kot samostojne vede se v marsičem povezuje
tudi z učenjem tujih jezikov. Edward Thorndike je bil eden prvih avtor-
jev, ki so pomembno prispevali k razumevanju dejanskih sposobnosti od-
raslih za učenje. S svojimi raziskavami o sposobnostih odraslih za učenje
je ovrgel predsodek, da so sposobnosti odraslih za učenje slabše od spo-
sobnosti otrok. Dokazal je tudi to, da se odrasli učinkoviteje učijo na sebi
primeren način in ne z mehaničnim posnemanjem. Naredil je eksperi-
ment, pri katerem je bil esperanto kot nevtralni jezik. Z eksperimentom
je pokazal, da so se odrasli dvakrat ali pa celo večkrat hitreje učili esperan-
ta kot otroci, stari od deset do osemnajst let. Dokazal pa je tudi, da znanja
odraslih ne moremo meriti enako in z istimi instrumenti kot znanje od-
raslih. Pri mlajših so testi znanja pokazali boljšo sposobnost reprodukcije
mehanično pridobljenega znanja, odrasli pa so bili neprimerno uspešnejši
pri bolj kompleksnih nalogah. Otroci se pri učenju tujega jezika zanašajo
predvsem na intuicijo in neposredno posnemanje, odrasli pa na podlagi
asociacij, drugih izkušenj in znanja hitreje osvojijo kompleksnejše stavčne
tvorbe in besedne zveze pa tudi druge zahtevnejše segmente jezika (Kra-
njc 1997, po Dobnik 2001, 56).
Odrasli so navadno res manj uspešni v naivnem, spontanem osvajanju
tujega jezika. Zmotno je pa misliti, da imajo tudi pri sistemskem pouku
slabše sposobnosti učenja. Po Lennebergovi biološki teoriji jezika pote-
ka primarno osvajanje jezika med drugim oz. tretjim letom in puberteto
s prepletanjem dozorevanja ter samoprogramiranega učenja. Človek ima
prirojen mehanizem za učenje jezikov. Po puberteti sposobnost samoor-
ganiziranosti in prilagajanja psihološkim zahtevam verbalnega vedenja
naglo upada. Lernbergova teorija je na področju učenja tujih jezikov dop-
rinesla z ugotovitvijo, da do pubertete otrokova prirejena sposobnost uče-
nja tujih jezikov omogoča, da otrok sam strukturira ciljni jezik, ki se ga
uči, v izobraževanju odraslih oz. puberteti pa ta prirojena sposobnost uče-
nja jezika upade, zaradi česar odrasel učenec potrebuje bolj strukturiran
pristop k učenju tujega jezika in tudi več obrazložitev njegovih zakonito-
– organizirati osebno in materialno podporo za premagovanje
ovir.
Našteti procesi od posameznika, kot že omenjeno, zahtevajo visoko
raven motivacije, pa tudi visoko raven kompetenc, še posebej sposobnosti
refleksije, kreativnosti in volje po samooblikovanju, česar pa pri odraslih
žal pogosto ne zasledimo (Dohmen 1996, po Lesar 2000, 24).
Sposobnosti odraslih za učenje tujih jezikov
Uveljavljanje andragogike kot samostojne vede se v marsičem povezuje
tudi z učenjem tujih jezikov. Edward Thorndike je bil eden prvih avtor-
jev, ki so pomembno prispevali k razumevanju dejanskih sposobnosti od-
raslih za učenje. S svojimi raziskavami o sposobnostih odraslih za učenje
je ovrgel predsodek, da so sposobnosti odraslih za učenje slabše od spo-
sobnosti otrok. Dokazal je tudi to, da se odrasli učinkoviteje učijo na sebi
primeren način in ne z mehaničnim posnemanjem. Naredil je eksperi-
ment, pri katerem je bil esperanto kot nevtralni jezik. Z eksperimentom
je pokazal, da so se odrasli dvakrat ali pa celo večkrat hitreje učili esperan-
ta kot otroci, stari od deset do osemnajst let. Dokazal pa je tudi, da znanja
odraslih ne moremo meriti enako in z istimi instrumenti kot znanje od-
raslih. Pri mlajših so testi znanja pokazali boljšo sposobnost reprodukcije
mehanično pridobljenega znanja, odrasli pa so bili neprimerno uspešnejši
pri bolj kompleksnih nalogah. Otroci se pri učenju tujega jezika zanašajo
predvsem na intuicijo in neposredno posnemanje, odrasli pa na podlagi
asociacij, drugih izkušenj in znanja hitreje osvojijo kompleksnejše stavčne
tvorbe in besedne zveze pa tudi druge zahtevnejše segmente jezika (Kra-
njc 1997, po Dobnik 2001, 56).
Odrasli so navadno res manj uspešni v naivnem, spontanem osvajanju
tujega jezika. Zmotno je pa misliti, da imajo tudi pri sistemskem pouku
slabše sposobnosti učenja. Po Lennebergovi biološki teoriji jezika pote-
ka primarno osvajanje jezika med drugim oz. tretjim letom in puberteto
s prepletanjem dozorevanja ter samoprogramiranega učenja. Človek ima
prirojen mehanizem za učenje jezikov. Po puberteti sposobnost samoor-
ganiziranosti in prilagajanja psihološkim zahtevam verbalnega vedenja
naglo upada. Lernbergova teorija je na področju učenja tujih jezikov dop-
rinesla z ugotovitvijo, da do pubertete otrokova prirejena sposobnost uče-
nja tujih jezikov omogoča, da otrok sam strukturira ciljni jezik, ki se ga
uči, v izobraževanju odraslih oz. puberteti pa ta prirojena sposobnost uče-
nja jezika upade, zaradi česar odrasel učenec potrebuje bolj strukturiran
pristop k učenju tujega jezika in tudi več obrazložitev njegovih zakonito-
