Page 278 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 278
Jezikovno izobraževanje in podjetja
sti (Lenneberg 1967, po Dobnik 2001, 57). Dejstvo pa je, da ima odrasla
oseba določene sposobnosti, ki učenje tujega jezika podpirajo, in da otrok
teh sposobnosti še nima. F. Umek (1979, po Dobnik 2001, 57) poudarja:
– odrasli naj bi bil za učenje stalno motiviran, saj naj ne bi nikoli
izgubil ciljev, zaradi katerih se uči. Motivacija tako ni odvisna od
tega, za kakšno vrsto motiviranosti gre, ali si od učenja obeta ko-
risti, ali se uči zaradi želje po širši izobrazbi, boljšem vpogledu v
tujo kulturo, razvijanju lastne osebnosti, iz zanimanja za jezik),
– odrasli sam doume cilje posamezne sekvence v učni stopnji. Če
posamezne sekvence ne dojame, je sprejemljiv za obrazložitev in
se je pripravljen potruditi pri delu, četudi to samo po sebi ni za-
nimivo,
– sposobnost analitičnega in deduktivnega mišljenja je pri odra-
278 slem mnogo večja kot pri otroku,
– odrasli ima tudi mnogo boljši spomin zaradi asociacij in os-
mišljanja. Otrok se tujega jezika nauči presenetljivo hitro, ga pa
tudi hitreje pozabi, če nima več stika z njim.
Bolj je učenje tujega jezika vpeto v posameznikovo življenje, počasnej-
še je pozabljanje. Interesi in potrebe odraslega po znanju tujega jezika iz-
hajajo iz konkretnih življenjskih okoliščin. Odrasli se uči s predstavo o
tem, kako in kje bo uporabil znanje, ki ga je pridobil, potrditev svojega
znanja pa išče v uporabi. Otroci se tujega jezika učijo predvsem skozi igro
in zaradi učenja, pred očmi pa imajo redko konkreten cilj. Odrasli imajo
cilj, kot že rečeno, stalno pred očmi, a vendar lahko motivacija hitro upa-
de, če se učenje jezika preveč oddalji od ciljev. V svoji dejavnosti namreč
ne bodo našli prave potrditve in pravega smisla. Načrtovanje jezikovnega
izobraževanja mora izhajati iz predstav, potreb, pričakovanj in interesov
udeležencev (Dobnik 2001, 58).
Opredelitev vsebin programa v jezikovnem izobraževanju
Andragogika poimenuje »fazo v pripravi izobraževalnih programov, v
kateri se opredelijo vsebine programa« kot programiranje, vendar bomo
mi v ta pomen uporabljali termin opredelitev vsebin jezikovnega izobra-
ževanja. To je v jezikovnem izobraževanju kompleksen proces, ki zahteva
veliko izkušenj, časa in znanja. V povezano celoto je namreč treba zdru-
žiti tako jezikovne elemente, kot so fonetika, morfologija, sintaksa, kot
tudi kulturne in civilizacijske elemente, kjer imajo vlogo številna področ-
ja, povezana z uporabo jezika, npr. psihologija, sociologija, zgodovina, fi-
lozofija. »Učenje tujega jezika pomeni postopno in sistematično razvija-
sti (Lenneberg 1967, po Dobnik 2001, 57). Dejstvo pa je, da ima odrasla
oseba določene sposobnosti, ki učenje tujega jezika podpirajo, in da otrok
teh sposobnosti še nima. F. Umek (1979, po Dobnik 2001, 57) poudarja:
– odrasli naj bi bil za učenje stalno motiviran, saj naj ne bi nikoli
izgubil ciljev, zaradi katerih se uči. Motivacija tako ni odvisna od
tega, za kakšno vrsto motiviranosti gre, ali si od učenja obeta ko-
risti, ali se uči zaradi želje po širši izobrazbi, boljšem vpogledu v
tujo kulturo, razvijanju lastne osebnosti, iz zanimanja za jezik),
– odrasli sam doume cilje posamezne sekvence v učni stopnji. Če
posamezne sekvence ne dojame, je sprejemljiv za obrazložitev in
se je pripravljen potruditi pri delu, četudi to samo po sebi ni za-
nimivo,
– sposobnost analitičnega in deduktivnega mišljenja je pri odra-
278 slem mnogo večja kot pri otroku,
– odrasli ima tudi mnogo boljši spomin zaradi asociacij in os-
mišljanja. Otrok se tujega jezika nauči presenetljivo hitro, ga pa
tudi hitreje pozabi, če nima več stika z njim.
Bolj je učenje tujega jezika vpeto v posameznikovo življenje, počasnej-
še je pozabljanje. Interesi in potrebe odraslega po znanju tujega jezika iz-
hajajo iz konkretnih življenjskih okoliščin. Odrasli se uči s predstavo o
tem, kako in kje bo uporabil znanje, ki ga je pridobil, potrditev svojega
znanja pa išče v uporabi. Otroci se tujega jezika učijo predvsem skozi igro
in zaradi učenja, pred očmi pa imajo redko konkreten cilj. Odrasli imajo
cilj, kot že rečeno, stalno pred očmi, a vendar lahko motivacija hitro upa-
de, če se učenje jezika preveč oddalji od ciljev. V svoji dejavnosti namreč
ne bodo našli prave potrditve in pravega smisla. Načrtovanje jezikovnega
izobraževanja mora izhajati iz predstav, potreb, pričakovanj in interesov
udeležencev (Dobnik 2001, 58).
Opredelitev vsebin programa v jezikovnem izobraževanju
Andragogika poimenuje »fazo v pripravi izobraževalnih programov, v
kateri se opredelijo vsebine programa« kot programiranje, vendar bomo
mi v ta pomen uporabljali termin opredelitev vsebin jezikovnega izobra-
ževanja. To je v jezikovnem izobraževanju kompleksen proces, ki zahteva
veliko izkušenj, časa in znanja. V povezano celoto je namreč treba zdru-
žiti tako jezikovne elemente, kot so fonetika, morfologija, sintaksa, kot
tudi kulturne in civilizacijske elemente, kjer imajo vlogo številna področ-
ja, povezana z uporabo jezika, npr. psihologija, sociologija, zgodovina, fi-
lozofija. »Učenje tujega jezika pomeni postopno in sistematično razvija-
