Page 79 - Martinčič, Romana, in Roberto Biloslavo. 2017. Vodenje v zdravstvenih organizacijah. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 79
rije in stili vodenja
Slika 10: Fiedlerjev kontingenčni model 79
Vir: Fiedler 1967, v Northouse 2001, 77.
LPC (Least Preferred Co-worker) je merilo oz. ocena, ki jo vodja prej-
me od najmanj priljubljenega člana skupine. Visok LPC pomeni, da je
vodja usmerjen k ljudem. Nizek LPC pa kaže na večjo usmerjenost k na-
logam. Kritiki modela mu očitajo enodimenzionalnost stila vodenja, ki
ima dve skrajnosti, usmerjenost k rezultatom ali sodelavcem, zanemarja
pa lastnosti zaposlenih.
House-Mitchellov model poti in ciljev gradi na dognanjih študije
Ohio State (Hersey in Blanchard 1993, 122). Model sestoji iz štirih stilov
vodenja, ki jih vodja uporablja v odvisnosti od lastnosti zaposlenih in zna-
čilnosti oz. zahtevnosti dela:
- direktivni stil vodenja, pri katerem vodja daje natančna navodila
in zaposlenim jasno pove, kaj pričakuje od njih, pojasni postop-
ke ter določi rok za dokončanje nalog;
- participativni stil vodenja, pri katerem vodja v odločanje vklju-
čuje tudi zaposlene, upošteva predloge in mnenja ter se posvetuje
z njimi, zaposlene pa vključuje tudi v postavljanje ciljev;
- podporni stil vodenja, pri katerem je vodja razumevajoč, podre-
jene spodbuja in jim pomaga, je dosegljiv in kreira atmosfero za-
upanja, spoštovanja in enakopravnosti;
- izzivalni stil vodenja, pri katerem vodja postavlja visoke cilje in
verjame, da jih bodo zaposleni tudi dosegli.
Hersey-Blanchardov situacijski model (Hersey in Blanchard 1993,
305–15) prav tako vključuje štiri stile vodenja (avtoritarni oz. ukazovalni,
Slika 10: Fiedlerjev kontingenčni model 79
Vir: Fiedler 1967, v Northouse 2001, 77.
LPC (Least Preferred Co-worker) je merilo oz. ocena, ki jo vodja prej-
me od najmanj priljubljenega člana skupine. Visok LPC pomeni, da je
vodja usmerjen k ljudem. Nizek LPC pa kaže na večjo usmerjenost k na-
logam. Kritiki modela mu očitajo enodimenzionalnost stila vodenja, ki
ima dve skrajnosti, usmerjenost k rezultatom ali sodelavcem, zanemarja
pa lastnosti zaposlenih.
House-Mitchellov model poti in ciljev gradi na dognanjih študije
Ohio State (Hersey in Blanchard 1993, 122). Model sestoji iz štirih stilov
vodenja, ki jih vodja uporablja v odvisnosti od lastnosti zaposlenih in zna-
čilnosti oz. zahtevnosti dela:
- direktivni stil vodenja, pri katerem vodja daje natančna navodila
in zaposlenim jasno pove, kaj pričakuje od njih, pojasni postop-
ke ter določi rok za dokončanje nalog;
- participativni stil vodenja, pri katerem vodja v odločanje vklju-
čuje tudi zaposlene, upošteva predloge in mnenja ter se posvetuje
z njimi, zaposlene pa vključuje tudi v postavljanje ciljev;
- podporni stil vodenja, pri katerem je vodja razumevajoč, podre-
jene spodbuja in jim pomaga, je dosegljiv in kreira atmosfero za-
upanja, spoštovanja in enakopravnosti;
- izzivalni stil vodenja, pri katerem vodja postavlja visoke cilje in
verjame, da jih bodo zaposleni tudi dosegli.
Hersey-Blanchardov situacijski model (Hersey in Blanchard 1993,
305–15) prav tako vključuje štiri stile vodenja (avtoritarni oz. ukazovalni,