Page 39 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 39
Pomen in vloga javnega visokega šolstva 3.1
tja so izobraževalne procese oprle na nove strategije, ki jih v Evropi
poznamo pod tako imenovanim bolonjskim procesom, v Združe-
nih državah Amerike pod Cilji 2000, v Mehiki pod Escuelas de ca-
lidad ali kakovostne šole, ki jih uvajata Ford in Coca-Cola, v Indiji
pod Jomtien Declaration ter post-Jomtien Declaration ter drugimi
programi, ki so sledili iz Svetovne deklaracije o izobraževanju [. . .]
V Santiagu v Čilu so leta 1998 ustanovili svobodno trgovinsko ob-
močje Amerik (Free Trade Area of the Americas ali fta a), kar so
aprila 2001 nadaljevali še v Quebec Cityju v Kanadi. Tovrstni spo-
razumi jemljejo izobraževanje za »trgovinsko blago«, in ne kot spe-
cifičen družbeni proces, zasnovan na socialni in kulturni realnosti.
Iz besedila sledi, da je trend prenavljanja visokošolskih sistemov za-
jel celotno oblo ter napeljuje bralca na razmišljanje, da so v ozadju na-
povedovanega in obljubljanega kakovostnejšega izobraževanja skriti še
drugi, mnogo bolj prozaični cilji, kot je trgovanje s storitvami in zasluž-
karstvo.
Jurše (2009, 42) razpravlja o globaliziranju visokošolskega izobraže-
vanja in strateškem prilagajanju univerzitetnega izobraževanja, ob če-
mer nakazuje na nekatere temeljne paradigme:
V ozadju razprav o delovanju univerz se vsekakor križata diame-
tralno nasprotni viziji prihodnjega razvoja visokega šolstva. Pre-
vladujoča, konvencionalna vizija je vpeta v razumevanje javnega
visokega šolstva kot javne dobrine in univerze kot ekskluzivnega
ustvarjalca in prenašalca novega znanja, zato nekateri akademski
voditelji zagovarjajo rigiden model centralizirano vodene univerze
kot integrirane akademske inštitucije. Alternativni pogled pa se
opira na znanje kot tržno blago in dejstvo, da univerze niso več edini
ustvarjalec novega znanja, zato se porajajo zahteve, naj bo uni-
verza bolj tržno (podjetniško) naravnana in ekonomsko učinko-
vitejše deluje v vseh procesih (raziskovanje in ustvarjanje novega
znanja, izobraževanje, upravljanje in vodenje akademskih, podpor-
nih in poslovnih procesov itd.).
Ob razmišljanju o prihodnosti visokošolskega izobraževanja naleti
Jurše na nasprotujoče vizije in odmikanje od razumevanja javnega po-
mena te dobrine. V drugi podmeni te tradicionalistične vizije pa istoča-
sno konstatira, da univerza ni več edini vir novega znanja. Torej se mora
soočati s konkurenco ne le pri ustvarjanju, temveč tudi pri tekmova-
nju za omejene vire, tako finančne, kot kadrovske in druge. Ko nas tako
37
tja so izobraževalne procese oprle na nove strategije, ki jih v Evropi
poznamo pod tako imenovanim bolonjskim procesom, v Združe-
nih državah Amerike pod Cilji 2000, v Mehiki pod Escuelas de ca-
lidad ali kakovostne šole, ki jih uvajata Ford in Coca-Cola, v Indiji
pod Jomtien Declaration ter post-Jomtien Declaration ter drugimi
programi, ki so sledili iz Svetovne deklaracije o izobraževanju [. . .]
V Santiagu v Čilu so leta 1998 ustanovili svobodno trgovinsko ob-
močje Amerik (Free Trade Area of the Americas ali fta a), kar so
aprila 2001 nadaljevali še v Quebec Cityju v Kanadi. Tovrstni spo-
razumi jemljejo izobraževanje za »trgovinsko blago«, in ne kot spe-
cifičen družbeni proces, zasnovan na socialni in kulturni realnosti.
Iz besedila sledi, da je trend prenavljanja visokošolskih sistemov za-
jel celotno oblo ter napeljuje bralca na razmišljanje, da so v ozadju na-
povedovanega in obljubljanega kakovostnejšega izobraževanja skriti še
drugi, mnogo bolj prozaični cilji, kot je trgovanje s storitvami in zasluž-
karstvo.
Jurše (2009, 42) razpravlja o globaliziranju visokošolskega izobraže-
vanja in strateškem prilagajanju univerzitetnega izobraževanja, ob če-
mer nakazuje na nekatere temeljne paradigme:
V ozadju razprav o delovanju univerz se vsekakor križata diame-
tralno nasprotni viziji prihodnjega razvoja visokega šolstva. Pre-
vladujoča, konvencionalna vizija je vpeta v razumevanje javnega
visokega šolstva kot javne dobrine in univerze kot ekskluzivnega
ustvarjalca in prenašalca novega znanja, zato nekateri akademski
voditelji zagovarjajo rigiden model centralizirano vodene univerze
kot integrirane akademske inštitucije. Alternativni pogled pa se
opira na znanje kot tržno blago in dejstvo, da univerze niso več edini
ustvarjalec novega znanja, zato se porajajo zahteve, naj bo uni-
verza bolj tržno (podjetniško) naravnana in ekonomsko učinko-
vitejše deluje v vseh procesih (raziskovanje in ustvarjanje novega
znanja, izobraževanje, upravljanje in vodenje akademskih, podpor-
nih in poslovnih procesov itd.).
Ob razmišljanju o prihodnosti visokošolskega izobraževanja naleti
Jurše na nasprotujoče vizije in odmikanje od razumevanja javnega po-
mena te dobrine. V drugi podmeni te tradicionalistične vizije pa istoča-
sno konstatira, da univerza ni več edini vir novega znanja. Torej se mora
soočati s konkurenco ne le pri ustvarjanju, temveč tudi pri tekmova-
nju za omejene vire, tako finančne, kot kadrovske in druge. Ko nas tako
37
