Page 40 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 40
3 Dekonstrukcija besedil
usmeri na alternativo konvencionalnemu pogledu, že naravno izhaja,
da pač postaja znanje tržno blago in morajo tudi zanj veljati tržne za-
konitosti. Predvsem pa se tako (upravičeno?) pojavljajo težnje po nad-
zorovanju potrošnje javnih sredstev in želja po preverjanju kakovosti
ponujanih storitev. Zato se te zahteve izkazujejo v čedalje ostrejših po-
gojih dokazovanja o upravičenosti do prejemanja finančnih sredstev v
enaki višini kot doslej, preko procesov akreditacije, evalvacije, mana-
gerskih pristopov k upravljanju univerz itd. Seveda pa je potrebno po-
gledati ali veljajo enaki pogoji za vse udeležence na t. i. izobraževalnem
trgu ter ali lahko vse visokošolske storitve izenačimo med seboj? Ter ali
je znanje, ki ga ustvarjajo in prenašajo različni ponudniki visokošolskih
storitev takšno, da nam bo omogočalo doseganje želenih ciljev, ki jih
zapisujemo v različne agende za pričakovani vstop v družbo znanja? Ali
bomo sedaj nekatere temeljne znanosti, pa tudi humanistične in druž-
boslovne znanosti, ki niso nujno tržno zanimive, preprosto prenehali
financirati in ukinili? Kdo jih bo ukinil in s katero moralno pravico? Ali
je demokratično odločanje res primerno tudi za takšno krojenje usode
visokošolskih sistemov?
Jurše (2009, 42) naprej komentira položaj univerzitetnih poslovnih
šol v današnjem času:
Ko se spreminja institucionalni kontekst visokošolskega izobraže-
vanja, v katerem se mešata javno poslanstvo in zasebna pobuda
(tržni mehanizem), obstaja sicer še veliko nedorečenosti in ovir, ki
preprečujejo bolj izrazito tržno naravnanost obnašanja univerzi-
tetnih poslovnih šol, pa čeprav so v procesu privatizacije visokega
šolstva najbolj izpostavljene vplivom trga. Vrsta omejitev in rigi-
dnosti v akademskem in univerzitetnem kontekstu menedžmenta
zlasti te šole, v primerjavi z zasebnimi ponudniki poslovnega izo-
braževanja, bolj ovirajo v prizadevanjih za samostojno in tržno
proaktivno strateško usmerjanje poslovnega delovanja na trgu
znanja.
Ugotovimo lahko, da se Jurše sprijazni s spremenjenimi razmerami
v okolju poslovnih šol, ki so še posebej izpostavljene tekmovalnosti in
fleksibilnosti zasebnih ponudnikov. Težko oporekamo, da so se razmere
spremenile in da je potrebno v korak s časom. Ob tem opozarja tudi na
težave, na katere univerzitetne poslovne šole, ki so javne, naletijo zaradi
svoje vpetosti v tradicionalističen okvir univerze. Tu so se spremembe
vedno dogajale zelo počasi, kar ni vedno narobe, če lahko razmišljamo o
38
usmeri na alternativo konvencionalnemu pogledu, že naravno izhaja,
da pač postaja znanje tržno blago in morajo tudi zanj veljati tržne za-
konitosti. Predvsem pa se tako (upravičeno?) pojavljajo težnje po nad-
zorovanju potrošnje javnih sredstev in želja po preverjanju kakovosti
ponujanih storitev. Zato se te zahteve izkazujejo v čedalje ostrejših po-
gojih dokazovanja o upravičenosti do prejemanja finančnih sredstev v
enaki višini kot doslej, preko procesov akreditacije, evalvacije, mana-
gerskih pristopov k upravljanju univerz itd. Seveda pa je potrebno po-
gledati ali veljajo enaki pogoji za vse udeležence na t. i. izobraževalnem
trgu ter ali lahko vse visokošolske storitve izenačimo med seboj? Ter ali
je znanje, ki ga ustvarjajo in prenašajo različni ponudniki visokošolskih
storitev takšno, da nam bo omogočalo doseganje želenih ciljev, ki jih
zapisujemo v različne agende za pričakovani vstop v družbo znanja? Ali
bomo sedaj nekatere temeljne znanosti, pa tudi humanistične in druž-
boslovne znanosti, ki niso nujno tržno zanimive, preprosto prenehali
financirati in ukinili? Kdo jih bo ukinil in s katero moralno pravico? Ali
je demokratično odločanje res primerno tudi za takšno krojenje usode
visokošolskih sistemov?
Jurše (2009, 42) naprej komentira položaj univerzitetnih poslovnih
šol v današnjem času:
Ko se spreminja institucionalni kontekst visokošolskega izobraže-
vanja, v katerem se mešata javno poslanstvo in zasebna pobuda
(tržni mehanizem), obstaja sicer še veliko nedorečenosti in ovir, ki
preprečujejo bolj izrazito tržno naravnanost obnašanja univerzi-
tetnih poslovnih šol, pa čeprav so v procesu privatizacije visokega
šolstva najbolj izpostavljene vplivom trga. Vrsta omejitev in rigi-
dnosti v akademskem in univerzitetnem kontekstu menedžmenta
zlasti te šole, v primerjavi z zasebnimi ponudniki poslovnega izo-
braževanja, bolj ovirajo v prizadevanjih za samostojno in tržno
proaktivno strateško usmerjanje poslovnega delovanja na trgu
znanja.
Ugotovimo lahko, da se Jurše sprijazni s spremenjenimi razmerami
v okolju poslovnih šol, ki so še posebej izpostavljene tekmovalnosti in
fleksibilnosti zasebnih ponudnikov. Težko oporekamo, da so se razmere
spremenile in da je potrebno v korak s časom. Ob tem opozarja tudi na
težave, na katere univerzitetne poslovne šole, ki so javne, naletijo zaradi
svoje vpetosti v tradicionalističen okvir univerze. Tu so se spremembe
vedno dogajale zelo počasi, kar ni vedno narobe, če lahko razmišljamo o
38
