Page 41 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 41
Kakovost visokega šolstva 3.2
pravih in nepravih odločitvah. Ravno omenjena rigidnost in vztrajanje
na preizkušenih, dokazanih teorijah je popeljala znanost do neslutenih
prebojev. Podjetniška iniciativa je nujno potrebna in tudi zasebno vi-
soko šolstvo je potrebno, gre le za vprašanje odnosa države do javnega
visokega šolstva, kot smo razpravljali že na začetku tega poglavja. Se-
veda pa obstaja očitna dihotomija med rigidnostjo določenega pola, ki
sprememb ne želi ali sprejema ter zagovorniki tržnosti javnega visokega
šolstva. Vprašanje je tudi ali lahko opredelimo razpravo z močno izra-
ženo emocionalno komponento (npr. zgražanje, kontroverznost) kot
racionalno znanstveno razpravo.
3.2 Kakovost visokega šolstva
Kakovost visokega šolstva je predstavljala celo vrsto stoletij dogmo, o
kateri se ni veliko pisalo ali govorilo. Posvečeni akademiki in profesorji
so samostojno odločali o vsebinah in načinih prenašanja znanja na uni-
verzah, vsi ostali pa s(m)o morali zaupati v njihovo presojo. Redki cen-
tri učenosti so privabljali uka željne iz oddaljenih krajev, še vedno pa je
bilo izobraževanje namenjeno le elitam in morda prepoznanim posebej
nadarjenim posameznikom. Z odpiranjem meja, globalizacijo in mno-
žičnostjo visokošolskega izobraževanja se je številčnost visokošolskih
zavodov, kakor tudi profesorjev in študentov bistveno povečala, kar je
posledično povzročilo tudi samospraševanje o kakovosti znanja, ki so
ga ti ponujali ali prejemali.
Pri kodiranju smo srečevali pojem kakovosti v številnih neposrednih
povezavah s ceno visokošolskega izobraževanja, omenjane so bile raz-
like med kakovostjo javnega in zasebnega visokega šolstva, množičnost
izobraževanja in njen vpliv na kakovost in tako se je zelo spontano izo-
blikovala tema kakovost visokega šolstva.
Lipužič (2010, 3) navaja, da se je tudi v izobraževanju začelo uvelja-
vljati javno-zasebno partnerstvo, ob zagotovilu, da morajo biti pri usta-
navljanju zasebnih izobraževalnih ustanov »zagotovljene ustrezne stro-
kovne podlage in zaščiten javni interes«. In naprej:
V zahodnih medijih so se ponekod pojavljale obremenjujoče po-
splošene ocene o slabi kakovosti javnega izobraževanja, ki so zbu-
jale dvom in nezaupanje v javno šolo. V nekaterih državah je to
povzročilo siromašenje davkoplačevalskega deleža za javno šol-
stvo. [. . .] Neoliberalistična stihija je tako pri nas kot drugje v
Evropi marsikje sprožila slabo preverljivo, neorgansko ustanavlja-
nje nekaterih višjih strokovnih in visokih šol ter posameznih fa-
39
pravih in nepravih odločitvah. Ravno omenjena rigidnost in vztrajanje
na preizkušenih, dokazanih teorijah je popeljala znanost do neslutenih
prebojev. Podjetniška iniciativa je nujno potrebna in tudi zasebno vi-
soko šolstvo je potrebno, gre le za vprašanje odnosa države do javnega
visokega šolstva, kot smo razpravljali že na začetku tega poglavja. Se-
veda pa obstaja očitna dihotomija med rigidnostjo določenega pola, ki
sprememb ne želi ali sprejema ter zagovorniki tržnosti javnega visokega
šolstva. Vprašanje je tudi ali lahko opredelimo razpravo z močno izra-
ženo emocionalno komponento (npr. zgražanje, kontroverznost) kot
racionalno znanstveno razpravo.
3.2 Kakovost visokega šolstva
Kakovost visokega šolstva je predstavljala celo vrsto stoletij dogmo, o
kateri se ni veliko pisalo ali govorilo. Posvečeni akademiki in profesorji
so samostojno odločali o vsebinah in načinih prenašanja znanja na uni-
verzah, vsi ostali pa s(m)o morali zaupati v njihovo presojo. Redki cen-
tri učenosti so privabljali uka željne iz oddaljenih krajev, še vedno pa je
bilo izobraževanje namenjeno le elitam in morda prepoznanim posebej
nadarjenim posameznikom. Z odpiranjem meja, globalizacijo in mno-
žičnostjo visokošolskega izobraževanja se je številčnost visokošolskih
zavodov, kakor tudi profesorjev in študentov bistveno povečala, kar je
posledično povzročilo tudi samospraševanje o kakovosti znanja, ki so
ga ti ponujali ali prejemali.
Pri kodiranju smo srečevali pojem kakovosti v številnih neposrednih
povezavah s ceno visokošolskega izobraževanja, omenjane so bile raz-
like med kakovostjo javnega in zasebnega visokega šolstva, množičnost
izobraževanja in njen vpliv na kakovost in tako se je zelo spontano izo-
blikovala tema kakovost visokega šolstva.
Lipužič (2010, 3) navaja, da se je tudi v izobraževanju začelo uvelja-
vljati javno-zasebno partnerstvo, ob zagotovilu, da morajo biti pri usta-
navljanju zasebnih izobraževalnih ustanov »zagotovljene ustrezne stro-
kovne podlage in zaščiten javni interes«. In naprej:
V zahodnih medijih so se ponekod pojavljale obremenjujoče po-
splošene ocene o slabi kakovosti javnega izobraževanja, ki so zbu-
jale dvom in nezaupanje v javno šolo. V nekaterih državah je to
povzročilo siromašenje davkoplačevalskega deleža za javno šol-
stvo. [. . .] Neoliberalistična stihija je tako pri nas kot drugje v
Evropi marsikje sprožila slabo preverljivo, neorgansko ustanavlja-
nje nekaterih višjih strokovnih in visokih šol ter posameznih fa-
39
