Page 42 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 42
3 Dekonstrukcija besedil
kultet, ne da bi bili vselej zagotovljeni ustrezno habilitirani, kom-
petentni strokovnjaki in primerna opremljenost novih ustanov.
Tudi zaščita javnega interesa je lahko stvar debate, saj zagovorniki
neoliberalnega pristopa menijo, da je izbira posameznika njegova indi-
vidualna pravica. Če torej izbere »slabo« šolo zaradi neobveščenosti ali
drugih razlogov, je to pač njegova stvar. Morda, vendar pa se zadeva
korenito spremeni, če je »slaba« šola financirana iz javnih sredstev. Še
toliko bolj, če je bila ustanovljena arbitrarno, brez lastnih predavate-
ljev in ji je bila podeljena akreditacija ter pravica do koriščenja javnih
sredstev, ne da bi bili pogoji njenega delovanja ob ustanovitvi ali ka-
sneje temeljito preverjani. Podjetniška iniciativa torej da, vendar naj bo
uspeh ali neuspeh ponudbe odvisen od sredstev ustanoviteljev, ne pa
da bo pristal na plečih državljanov. Potem pa je tu še vprašanje posa-
meznika, ki se je odločil za izobraževanje na takšni šoli. Če sprejmemo
dejstvo, da boljša izobraženost posameznika prispeva tudi k blaginji
družbe, države, pomeni takšno razmetavanje sredstev in resursov pravo
blasfemijo. Še huje pa je, da se z zniževanjem deleža financiranja iz jav-
nih sredstev, znižuje tudi raven kakovosti javnih univerz. V negotovih
razmerah, v nezmožnosti nabave raziskovalne opreme, v prekarnosti
zaposlitev in tako naprej, se bodo od univerze najprej poslovili najbolj
prodorni, uspešno, nadebudni mladi raziskovalci, ki bodo svoj kruh poi-
skali drugje. Rekli boste pravilno, naj odidejo v gospodarstvo, delajo kaj
konkretnega, koristnega ali pa ustanovijo svoje podjetje, če so tako spo-
sobni. Vendar pa se največkrat dogaja, da odidejo na tuje inštitucije, kjer
jih bodo znali izkoristiti in jim nudili vse potrebno za normalno delo.
Takrat šele nastane prava škoda, saj smo vlagali v izobraževanje talen-
tiranega posameznika dolga leta in namesto da bi začel družbi vračati,
je običajno za slovensko državo za vedno izgubljen.
Setnikar Cankar (2008, 15) tako opozarja na vprašljivo kakovost do-
ločenih visokošolskih institucij, pa najsibodo zasebne ali javne:
Javni sektor je preveč pomemben, da bi se dovolilo delovanje jav-
nim ali zasebnim organizacijam neprimerne kakovosti, četudi le
za krajše obdobje. Ni sprejemljivo, da bi študentje, ki se vpišejo na
program, razpisan na podlagi državne koncesije, in ga uspešno za-
ključijo, kasneje ugotovili na trgu dela, da so, čeprav je njihova di-
ploma formalno ekvivalentna, v slabšem položaju, ko se prijavljajo
za prosta delovna mesta, napredovanje ali pogajajo za plačo. Od-
govornost za kakovosten visokošolski sistem leži primarno na po-
litičnih institucijah vlade in javni administraciji, ki definirajo sis-
40
kultet, ne da bi bili vselej zagotovljeni ustrezno habilitirani, kom-
petentni strokovnjaki in primerna opremljenost novih ustanov.
Tudi zaščita javnega interesa je lahko stvar debate, saj zagovorniki
neoliberalnega pristopa menijo, da je izbira posameznika njegova indi-
vidualna pravica. Če torej izbere »slabo« šolo zaradi neobveščenosti ali
drugih razlogov, je to pač njegova stvar. Morda, vendar pa se zadeva
korenito spremeni, če je »slaba« šola financirana iz javnih sredstev. Še
toliko bolj, če je bila ustanovljena arbitrarno, brez lastnih predavate-
ljev in ji je bila podeljena akreditacija ter pravica do koriščenja javnih
sredstev, ne da bi bili pogoji njenega delovanja ob ustanovitvi ali ka-
sneje temeljito preverjani. Podjetniška iniciativa torej da, vendar naj bo
uspeh ali neuspeh ponudbe odvisen od sredstev ustanoviteljev, ne pa
da bo pristal na plečih državljanov. Potem pa je tu še vprašanje posa-
meznika, ki se je odločil za izobraževanje na takšni šoli. Če sprejmemo
dejstvo, da boljša izobraženost posameznika prispeva tudi k blaginji
družbe, države, pomeni takšno razmetavanje sredstev in resursov pravo
blasfemijo. Še huje pa je, da se z zniževanjem deleža financiranja iz jav-
nih sredstev, znižuje tudi raven kakovosti javnih univerz. V negotovih
razmerah, v nezmožnosti nabave raziskovalne opreme, v prekarnosti
zaposlitev in tako naprej, se bodo od univerze najprej poslovili najbolj
prodorni, uspešno, nadebudni mladi raziskovalci, ki bodo svoj kruh poi-
skali drugje. Rekli boste pravilno, naj odidejo v gospodarstvo, delajo kaj
konkretnega, koristnega ali pa ustanovijo svoje podjetje, če so tako spo-
sobni. Vendar pa se največkrat dogaja, da odidejo na tuje inštitucije, kjer
jih bodo znali izkoristiti in jim nudili vse potrebno za normalno delo.
Takrat šele nastane prava škoda, saj smo vlagali v izobraževanje talen-
tiranega posameznika dolga leta in namesto da bi začel družbi vračati,
je običajno za slovensko državo za vedno izgubljen.
Setnikar Cankar (2008, 15) tako opozarja na vprašljivo kakovost do-
ločenih visokošolskih institucij, pa najsibodo zasebne ali javne:
Javni sektor je preveč pomemben, da bi se dovolilo delovanje jav-
nim ali zasebnim organizacijam neprimerne kakovosti, četudi le
za krajše obdobje. Ni sprejemljivo, da bi študentje, ki se vpišejo na
program, razpisan na podlagi državne koncesije, in ga uspešno za-
ključijo, kasneje ugotovili na trgu dela, da so, čeprav je njihova di-
ploma formalno ekvivalentna, v slabšem položaju, ko se prijavljajo
za prosta delovna mesta, napredovanje ali pogajajo za plačo. Od-
govornost za kakovosten visokošolski sistem leži primarno na po-
litičnih institucijah vlade in javni administraciji, ki definirajo sis-
40
