Page 44 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 44
3 Dekonstrukcija besedil
stojno delali, bi – četudi odmislimo prej izpostavljene pomisleke in
verjamemo, da prinašajo bolonjske spremembe hitrejšo pot do bolj
kakovostnega znanja in kompetenc za opravljanje določenega po-
klica – morali imeti za to ustrezne infrastrukturne pogoje. Za tak
način dela namreč študentje potrebujejo knjižnice, ki so odprte od
jutra do poznega večera, ustrezno število računalniško opremlje-
nih čitalniških sedežev ter seveda mentorje in tutorje, ki jih pri
samostojnem delu vodijo – to spet pomeni, da mora biti razmerje
med številom vpisanih študentov in študentk ter številom redno
zaposlenih učiteljev tako, da je tak način dela sploh mogoč. Vsaj
glede na statistične podatke se zdi, da se Univerza v Ljubljani od
tovrstnih pogojev za delo oddaljuje, pri čemer ni videti, da bi, ra-
zen redkih izjem, tako stanje koga navdajalo z zaskrbljenostjo, kaj
šele da bi bilo preseganje takega stanja razumljeno kot eden od te-
meljnih pogojev za uspešno izvedbo reforme.
Bolonjska reforma se prekriva z obdobjem naraščanja povpraševanja
po visokošolskem izobraževanju. Visokošolske institucije so se odzvale
s povečevanjem števila študentov v skupinah, s skrajševanjem kontak-
tnih ur, prekarnim zaposlovanjem dodatnih učiteljev, kar vse skupaj ni
vplivalo ravno pozitivno na kakovost visokošolskih storitev. Tu je še
vprašanje uresničevanja napovedi in pričakovanj, ki naj bi jih bolonjska
reforma prinesla. Večja učinkovitost in kakovost študija naj bi bila do-
sežena z več samostojnega dela, za kar pa ugotavlja Kovač, ni resničnih
prostorskih in infrastrukturnih pogojev, ki bi jim takšno delo omogo-
čali. Tako so študentje prepuščeni sami sebi in se velikokrat spopadajo s
povečanimi zahtevami po načinu »copy-paste«, kar je razvidno iz vedno
pogostejših disciplinskih ukrepov in celo odvzemov že prejetih visoko-
šolskih nazivov na vseh ravneh. Profesorji pa so po drugi strani izosta-
vljeni pritiskom vodstev visokošolskih institucij po večji prepustnosti
študentov in hitrem zaključevanju študija, zaradi finančnih spodbud, ki
jih institucija na ta račun dobiva. Zgovorno je tudi vprašanje pomanjka-
nja relevantnih študij, ki bi dokazovale upravičenost reforme in nakazo-
vale nadaljnji razvoj visokošolskega sistema ter pomanjkanje kritičnosti
do sedanjega stanja.
Zanimive so tudi naslednje Kovačeve ugotovitve in zaključki (2006,
106–107):
V Sloveniji se ne politika niti univerzitetniki nismo povsem zave-
dali teh paradoksov, ko smo začeli bolonjsko reformo, saj nismo
42
stojno delali, bi – četudi odmislimo prej izpostavljene pomisleke in
verjamemo, da prinašajo bolonjske spremembe hitrejšo pot do bolj
kakovostnega znanja in kompetenc za opravljanje določenega po-
klica – morali imeti za to ustrezne infrastrukturne pogoje. Za tak
način dela namreč študentje potrebujejo knjižnice, ki so odprte od
jutra do poznega večera, ustrezno število računalniško opremlje-
nih čitalniških sedežev ter seveda mentorje in tutorje, ki jih pri
samostojnem delu vodijo – to spet pomeni, da mora biti razmerje
med številom vpisanih študentov in študentk ter številom redno
zaposlenih učiteljev tako, da je tak način dela sploh mogoč. Vsaj
glede na statistične podatke se zdi, da se Univerza v Ljubljani od
tovrstnih pogojev za delo oddaljuje, pri čemer ni videti, da bi, ra-
zen redkih izjem, tako stanje koga navdajalo z zaskrbljenostjo, kaj
šele da bi bilo preseganje takega stanja razumljeno kot eden od te-
meljnih pogojev za uspešno izvedbo reforme.
Bolonjska reforma se prekriva z obdobjem naraščanja povpraševanja
po visokošolskem izobraževanju. Visokošolske institucije so se odzvale
s povečevanjem števila študentov v skupinah, s skrajševanjem kontak-
tnih ur, prekarnim zaposlovanjem dodatnih učiteljev, kar vse skupaj ni
vplivalo ravno pozitivno na kakovost visokošolskih storitev. Tu je še
vprašanje uresničevanja napovedi in pričakovanj, ki naj bi jih bolonjska
reforma prinesla. Večja učinkovitost in kakovost študija naj bi bila do-
sežena z več samostojnega dela, za kar pa ugotavlja Kovač, ni resničnih
prostorskih in infrastrukturnih pogojev, ki bi jim takšno delo omogo-
čali. Tako so študentje prepuščeni sami sebi in se velikokrat spopadajo s
povečanimi zahtevami po načinu »copy-paste«, kar je razvidno iz vedno
pogostejših disciplinskih ukrepov in celo odvzemov že prejetih visoko-
šolskih nazivov na vseh ravneh. Profesorji pa so po drugi strani izosta-
vljeni pritiskom vodstev visokošolskih institucij po večji prepustnosti
študentov in hitrem zaključevanju študija, zaradi finančnih spodbud, ki
jih institucija na ta račun dobiva. Zgovorno je tudi vprašanje pomanjka-
nja relevantnih študij, ki bi dokazovale upravičenost reforme in nakazo-
vale nadaljnji razvoj visokošolskega sistema ter pomanjkanje kritičnosti
do sedanjega stanja.
Zanimive so tudi naslednje Kovačeve ugotovitve in zaključki (2006,
106–107):
V Sloveniji se ne politika niti univerzitetniki nismo povsem zave-
dali teh paradoksov, ko smo začeli bolonjsko reformo, saj nismo
42
